V preprostem pogovoru mu je povedala preveč skrivnosti. Majhnih malenkosti o sebi in ljudeh, ki jo obkrožajo. Ko jo je pogledal, se ji je zdelo, da mu lahko položi v dlani cel njen svet, ki je bil v tem času takšno razdejanje, polom, katastrofa... Le preprost stisk rok ji je zadal novih moči, da premaga strah, ki se je zadrževal v njej.
Tlel je počasi, vendar vztrajno.
In on bi bil lahko tisti, ki bi ga potlačil globoko vanjo...- ali pa morda celo pogasil? Ni se obremenjevala z mislijo takrat. Posledice so prišle sedaj...
Zgodaj zjutraj si je nenamerno grizla svojo spodnjo ustnico, ko ji je skozi misli švigalo miljon vprašanj. Videla jo je kako ga čaka na postaji. Kako je vztrajna! Nasmehnila se je ob misli, ko je sama še nekaj časa nazaj počela isto. Čakala ga je, ko je on doma spal. Ko je počel njegovo najljubšo stvar. Ko on ni mislil nanjo, ona pa je skoraj umrla od skrbi. In tisto jutro ji je čez obraz zgrnilo nekaj različnih čustev.
Strah. Začudenje. Spoznanje.
Punca na postaji je bila tako neumno naivna. In s to malenkostjo ji je polepšala oblačen dan.
Življenje se ne meri s številom vzdihov, ki jih naredimo. Temveč s trenutki, ki nam dih vzamejo.
Her mood was a rollercoaster of hope and disappointment.
She just can´t imagine that simple reason that justifies you risking your life...
Acting irrational again, jumping in foolishly with no thought of the consequences.
Ni komentarjev:
Objavite komentar