Sedela je na verandi in se prepuščala jutranjemu božanju spomladanskih žarkov. Brez besed, le tišina. Kako je oboževala jutra, ki jih je preživljala sama s seboj v miru ter toplo kavo v rokah. Noge je imela prekrižane ter močno zavite v odejo. Čeprav je bilo v Parizu sedaj že toplo, so bila jutra še vedno malo hladna. Zato je objem odeje prijetno popestril jutro.
Opazovala je avenije, ki so se zgrinjale proti centru Pariza, prav do Eifflovega stolpa. Te dolge in ozke avenije so bile zrgrajene v renesansi ter v zgodnjem baroku, z namenom, da bi se vse stekalo v center, v jedro, v samo srce Francije.
Kako rada je opazovala različne zgradbe, ter preučevala iz katerega umetnostnega obdobja izhajajo. Kipci, parki... cela urbanistična zasnova mesta jo je očarala. Mesto bi lahko z njene verande gledala ure in ure, vendar je bilo časa premalo, morala je oditi v službo, kot vsak človek, ki se je podredil sistemu. Srečna je bila lahko, ker ni vse postalo rutina in so jo še vedno vsakič znova razveselile še tako majhne podrobnosti.
Vedela je namreč, da ljudje vedno hitimo in si premalokrat vzamemo čas za stvari, v katerih resnično uživamo, ob katerih začutimo zadovoljstvo. Prehitimo tisti trenutek izpopolnjenosti. Bežimo pred srečo...
Ni komentarjev:
Objavite komentar