You know you really care, when you have to try
to convince yourself that you do not...
Čeprav se zdi petek danes tako daleč stran, je pred mojimi očmi še vedno popolnoma živ. Živ na način, ki ga ne znam dobro razložiti ali opisati. Še vedno se mi zdi, da je zavit v tanko plat krhkega blaga, ki pa je ravno toliko debel, da ga moje oči ne vidijo. Če bi sedaj hotela pretvoriti svoje občutke v besede in razložiti svetu, kako mi je bilo tisto noč, ko sem odšla, bi lahko napisala več kot eno knjigo. Čeprav se zavedam, da nisem bila popolnoma trezna, se je nekaj v meni prav zagotovo premaknilo.
In kot danes pridejo noči, ko ne morem zaspati, ker se moje misli preveč ženejo v neznano smer. Hočejo dojeti, kaj se sedaj dogaja z menoj... Čudno me stiska pri srcu vsako noč, ko se pokrijem z odejo in želim zaspati. Kajti namesto spanca, v moje misli prodereš ti.
Spala bi v objemu oblakov, letela bi s pticami neznano kam. Želela bi vse, kar je v svetu nemogočega, zaprla oči in verjela v vsemogočnost. Potovala bi v kraje, kjer ni veliko ljudi in preprosto raziskovala. Lovila bi dogodivščine, ki so navadnim ljudem nesmiselne. Verjela bi v pravico in moč posameznika, da lahko s svojo odločnostjo doseže veličino. Položila bi svoje srce v dlan ter jo odprla. Čutečemu neznancu bi podarila izbero, da ga vzame in spravi v svoj žep. Svojim besedam bi podarila krila, da bi si utrle pot tudi do najbolj gluhih ljudi. Podarjala bi priložnosti, eno za drugo. Prepustila bi se ritmu. Užila bi prav vsak dan posebej, vse dni, do konca svojega življenja.
I will wait you in my dreams.