Whatever is good for your soul- DO THAT!

So ljudje, ki delajo ljudi močne,

so sonca, ki delajo dneve bolj sončne, 

so reči, ki dajo noči barvo

so stvari, ki delajo prihodnost varno, 

so oblaki, ki delajo dneve jasne

in so malenkosti, ki delajo ljudi krasne. 

                                      Luka Leskovec, bodoči dip. Agronom

Torej, kje naj začnem? Včeraj je biu dan popoln! (: Seveda je k temu pripomoglo dejstvo, da sem imela rojstni dan in da sem končno na dobri poti, da bom lahko drugo leto v ZDA že legalno naročila pivo in ga nato tudi z vsem veseljem spila...

Brat je cel dan z menoj delal kot s princesko. Najprej mi je skuhal kosilo, mi za sladico naredil sadno kupo in mi za boljšo koncentracijo pri dokončevanju herbarija prinesel kavico z mlekom z dodatkom karamele in čokolade. Mjami! Vsaka sestra o takem bratu lahko le sanja, ampak kaj, ko se to zgodi le enkrat na leto... Mami pa se le nekaj ur kasneje z morja prikaže z ogromnom darilom- takim, ki ga ponavadi gledaš na tv zaslonih v kakšnem pocukranem ameriškem filmu. Ja tudi jaz padam na taka presenečenja, na žalost... :) Pa dovolj o darilih, ki mi niti ne pomenijo toliko kot tisti sms, ki ga dobim od ljudi, ki jih obožujem. Da mi pošlejo preprost sms ali pa me pokličejo točno ob polnoči, ter mi vsi pijani pojejo ''Happy Birthday to youu, Happy birthday to youuu...'' nato pa se začnejo smejati, ker ugotovijo kako razglašeni so. Prav ob takih malenkostih se mi ogreje srce in orosijo oči. Dan se mi tako, ob 00: 01 začne popolnoma drugače, kot pa na katerikoli drug dan v letu. In zaspim srečna, v upanju na nepozaben dan. 

Smešno, ampak včeraj mi niso voščili le ljudje... Tudi naš maček Muški se je spomnil name, in me že zgodaj zjutraj ( ura je bila približno 10.00 ) s vlažnim smrčkom prebudil iz globokega spanca. 

Stisnil se je močno k meni ter mi zapredel. Kako je vedel, da sem rabila nekoga, ki bi me na moj dan prebudil malo drugače? 

Proti večeru sem počastila nekaj hrane in pijače, nato pa dokaj pijana z osebnim šoferjem odšla v picerijo kjer delam, da počastim tudi svoje sodelavce in preostanek dneva preživim v njihovi družbi. Zleknili smo se za našo stalno mizo, naročili oblubljene školjke iz krušne peči ter hladno Laško pivo. Noč se je prevesila v jutro. Tik pred spanjem pa sem odšla še na sprehod s svojo prijateljico Anjo ter ji zaupala vse, kar se mi je ta dan pripetilo- pa naj podrobnosti, ki sem jih namenoma izpustila ostanejo skrivnost.  

For what is worth: it is never too late to be whoever you what to be. There is no time limit, stop whenever you want. You can change or stay the same, there are no rules to this thing. You can make the best or the worst of it. And I hope you see things that startle you. I hope you feel things you never felt before. I hope you meet people with different point of view. I hope you live a life you are proud of. If you found that you are not, I hope you have the strength to start all over again...

Know this.

I have tasted your mind, 

and I cannot forget its flavour. 

Zvok njegovega glasu jo je pahnil v preteklost. Spomnila se je njega in nje- njiju. Ob popoldnevih sta velikokrat le ležala na postelji s pogledi uprtimi v strop in se pogovarjala o življenju. Izmenjavala sta si mnenji in sanjarila o prihodnosti. Čeprav je njena roka počivala v njegovi pa se o skupni prihodnosti vseeno nikoli nista pogovarjala. Kot bi ju bilo strah delati načrte, ki lahko tako hitro propadejo kot naklonjenost in ljubezen, ki ju ne gojiš. In ja, oboževala je te stvari, to je bil del dneva, ki ga je imela najrajši. Z nekom deliti delčke sebe, svoje sanje in upanje, da bo nekoč vse tako kot si je zamislila. V mladosti je prevelikokrat doživela, da lahko le ena slaba odločitev odigra veliko vlogo in zaključi tvoje življenje, s tem pa za nekaj časa v fazo mirovanja postavi življenja tudi vseh drugih oseb okoli tebe. Vsakdanjike jim tako naredi težke in turobne. Čas, ki pa ga potrebujejo, da se postavijo nazaj na noge in se ponovno odprejo pa ne mine tako hitro. 

Iz spominov jo je predramil njegov deroč pogled. Pogled, ki je bil poln ognja in hkrati zavit v mračno tančico razočaranj in obžalovanj. Nekaj trenutkov ga je lahko gledala, nato pa je pogled spustila in globoko vdihnila. Včasih se počuti, da je svobodna ptica, ki nikoli ne bo ujeta...  Pa vendar se vsakič znova, ko ga vidi bolj in bolj zaveda, da je bolje, če svoja čustva prizna, si jih dovoli čutiti. Saj bolj ko se jim upira, močnejša postajajo.

Pa vendar jo je na smrt strah. Rada bi mu že danes med nastopom zavpila, da ga pogreša. Da je edini, ki jo pomirja. Da ne razume, kaj je šlo že v dveh poskusih narobe in da je verjetno propad zveze, le v njeni glavi. Rada bi mu povedala, da je od vseh ljudi, ki jih pozna on tisti, ki jo navdihne in nasmeji, hkrati pa spravi v jok, ko je sama v svoji sobi. Toliko čustev, ki drvijo po njenem telesu, ko ga vidi, jo spravijo ob zdravo pamet in tega se boji. Težko pokaže ranljivost in odvrže maske, ki se jih je naučila nositi z leti... 

Hkrati pa so vsi ti strahovi nekaj najbolj enostavnega dokler ni resnični strah to, da bi ob vseh teh njenih besedah izrečenih na glas izraz na njegovem obrazu ostal isti, brezizrazen...

Pesmi je bilo konec, v dvorani je sledilo glasno ploskanje in še zadnjič je ujela njegov pogled, ki je ujel le njo. No... vsaj rada si domišlja, da je bil nasmeh in žar v očeh namenjen njej. 

I am to scared to say things worth saying...