I´m fine.

When you lose someone

it stays with you.

always reminding you how easy

is to get hurt.

Začelo jo je stiskati na poti domov, ko je sedela na enem tistih neudobnih sedežov na medkrajevnem avtobusu. Bolečina je bila sprva še znosna, vendar je na poti postala čezdalje hujša. Zbadalo jo je zadaj na spodnjem delu hrbta... Nekje v sebi je točno vedela kaj to pomeni. 

Diagnoza: ponovno si je prehladila ledvici. 

Bala se je te boleče more, ki jo je dala skozi lansko leto. Bala se je, ker je bila tokrat sama. Ni bilo njega, ki bi jo tolažil in prenašal njene izpade. Nikogar ni bilo, ki bi jo preprosto stisnil k sebi in rekel, da bo vse še v redu. Tokrat je ostala sama. Borba je bila prepuščena njej, kot bi bila novopečeni general, ki se mora dokazati na bojišču. Dokazati se mora svetu, da zmore. Da je vse enostavno in da se prekleto dobre znajde, četudi je sama. Sama sredi te divjine, ki jo vsakdan znova preizkuša. 

The heart that has truly loved never forgets

- http://www.youtube.com/watch?v=0AxoX8BWl94; play!

Videla ga je prihajati. Napoten je bil naravnost proti njej. Čutila je vso tisto živčnost in strah, ki sta jo kar naenkrat obdala. Prste na rokah je začela nenadzorovano prepletati med seboj, da so se začele ustvarjati vodne kapljice, ki so počasi polzele navzdol proti komolcem. Z vsakim vdihom ji je bil bližje. 

Hotela ga je objeti, ga čutiti spet tik ob srcu srca... Čeprav si je tako močno želela podreti vse, kar je gradila zadnje sedem mesecov, ko ga ni bilo ob njej, preprosto ni mogla. Ni mogla čez nujo, čez sebe. V sebi je umirala po njegovem toplem objemu, po njegovih sladkih ustnicah ter očeh, ki so jo še ne tako dolgo nazaj znale pomiriti in tako osrečiti. Ni se mogla prisiliti do tistega, kar je želela, iz enega preprostega razloga, ni hotela spet čez vse to še enkrat v kakšnem drugem časovnem obdobju. Čez živečo smrt. Čez popolen duševni zastoj. Ni zmogla ponovno začutiti vsa čustva, ki jih je zakopala globoko vase.

Vedela je, da zveza, ki enkrat propade nikoli ne doseže več tistega minimuma zelene veje, ki je potreben za zdrav odnos. Vedela je, da z njim lahko živi le še v svojih sanjah. Tam, kjer ni omejitev in pravil sreče. Tam kjer, obstajata le onedva. Ne ona in on. Tam obstajata skupaj.

Have you ever noticed 

the saddest person always 

has the most beautiful smile?

Če pozabiš prihodnost, izgubiš sedanjost. Nenadoma sem se spomnila svoje odločitve, da bom gradila, in ne rušila. Ozrla sem se okrog sebe, da bi našla kaj pozitivnega, in se trudila, da ne bi pogledala doma za upokojence.  Vsi ti ljudje, ki čakajo na smrt in ne vedo, kaj naj počnejo... Zato nikoli ne smemo pozabiti starih ljudi, razpadajočih teles, ki so blizu smrti, na kar mladi kot sem jaz sama ne želijo niti pomisliti. Preprosto jih pustijo tam in prepustijo nalogo, da jih neznani ljudje iz doma popeljejo v smrt. Sami pozabimo, da njihove zadnje vesele ure preživijo v dolgčasu, grenkobi in premlevanju vedno istih misli. Ostanejo popolnoma sami. 

Niti ne smemo pozabiti, da so bili ti ljudje nekoč mladi, da je življenjska doba smešno kratka, da imamo danes sedemnajst let in jutri osemdeset. Vedno bi morali imeti pred očmi dom upokojencev, da se vsak dan presežemo, da naredimo svoj vsakdan večen. Strah nas je jutrišnjega dne, ker ne znamo zgraditi sedanjosti, in kadar ne znamo zgraditi sedanjosti, si dopovedujemo, da bomo to storili jutri, vendar zaman, ker jutri vedno lahko postane danes, razumete? 

Prihodnost služi gradnji sedanjosti z uresničljivimi cilji ljudi iz mesa in krvi.

And the story ended where it began

Smešno, kako se zgodovina ponavlja vedno znova in znova. Ko že misliš, da se bo neka oseba spremenila, se popravila na boljše... Ne, ta oseba ostane ista, če ne morda še slabša. Navsezadnje se nihče izmed nas nikoli resnično ne spremeni. Če je bil nekoč nesramen do soljudi, bo tak tudi sedaj. Res je, da se bo trudil, se hotel izboljšati... vendar bodo v njegovem bistvu še vedno tisti zlobni nameni, ko bo želel, ko bo tudi sam na dnu, škodovati drugim. Hotel bo prizadeti nedolžne ljudi, ki so tako prekleto naivni in nemočni. Pokazal jim bo, da svet ni to kar vidijo. Pokazal jim bo žalost, jezo, nepravičnost, sramoto, strah ter vse tja do najglobjega sovraštva. Hotel bo, da občutijo svet tako močno kot ga občuti sam. Hotel jim bo pokazati surov in zloben svet, ki ga gleda vsak dan. 

Znova in znova bo to počel... Dokler ne bo on tisti, ki bo nasedel nekomu, ki o svetu govori same lepe reči. Svet je lep, če ga gledaš z močno odprtimi očmi. Svet je lep, če iščeš lepe stvari. In vse svoje resnice in prepričanja bo zamenjal za njegove. Postal bo srečen in pozoren na vsak dan posebej. Vsak dan je čudežen in nenavaden, vsak dan je poseben zase. Živel bo polno življenje in pozabil na to, kakšen je bil včasih... Širil bo upanje in vero v boljšo prihodnost.

Dokler ga ne bo doletela enaka usoda, kot ga je pred nekaj leti. Bil bo ponovno na dnu osamljen in gol, brez vsekakršne volje do življenja. Životaril bo za svoj obstoj ter se branil pred hijenami, ki ga bodo hotele živega pojesti. Tako bo vedno znova in znova, ta sistem padcev in enakomerno pospešeno vožnje navzgor nas zasužnji... In resnično življenje občutimo ravno takrat, ko nas neprestano premetava iz ene skrajnosti v drugo. Iz sreče v popolno bedo.  

A: But who wants an easy life? 

B: yea, it´ s boring. 

Reality bites me

Nor in odštekan petek. 

Ko sem prišla domov iz šole, sem pohitela ter si umila glavo, si posušila lase, pripravila vse potrebno za nočno smuko v Kranjski Gori... ter vznemirljiva pot se je začela. Izbrana družba, ki ti polepša dan in še celoten preostanek tedna, ki bo šele prišel. Neverjetno, vendar prav takšno pozitivno energijo izžarevajo. Včasih si želim, da bi oni postali moj vsakdan. Moj smeh. 

Nato pa se vsakič znova zavem, da je mogoče ravno to čar vsega. Da ravno zaradi tega, tako dobro izkoristimo priložnosti, kadar smo skupaj. Takrat smo eno. Takrat smo ekipa. 

Ustavi se naravnost pred njo. Kot se ve, zanalašč pridrvi, ter jo zasuje s kopico snega. Ona ga pozna kot lasten žep. Ne rabi se razburjati, ne rabi ga oštevati, ne rabi se smejati. Vesela je, ker ji s takšnimi malenkostmi omili bolečino, ki jo čuti zaradi mrazu. 

Prsti na rokah in nogah so bili po njenem mnenju že zmrznjeni. 

Snel je smučarska očala ter ji hitel razlagati zgodbo. Povedal ji je, kako je bil navdušen nad osebo, ki se je na smučeh ter v ležečem položaju spuščala po bregu navzdol. Kakšna drznost! Sama ga niti dobro ni razumela, dokler ni vsa razburjena do njiju prismučala njena mlajša sestra. Jamrala je od bolečega kolena... Hitela je razlagati, kako se je to zgodilo in med njeno ter zgodbo njenega prijatelja je bilo toliko podobnosti, da je z lahkoto dojela, da je bila njegova junakinja, ravno njena nerodna sestrica. 

Brat si je vzdel čas in me učil voziti avto. Ne kar katerikoli avto, temveč njegov. Njegovo ljubezen.

Zaupal mi ga je, čeprav ni dosti manjkalo, da se nebi vsaj enkrat pošteno zaletela v kup naložene krame zadaj pri verandi... Navodila inštruktorja vožnje. Najprej ga užgeš, spustiš ročno, držiš sklopko, sedaj daš lahko malo gasa... ja seveda, vse sem si kopirala in močno zapomnila v svoji glavi. Po eno urni vaji, sem bila psihično kar dodobra izmučena. Vendar je bil občutek tisti, ki me je prisilil, da se nisem in nisem vdala!

I dream to much

Sedela je na verandi in se prepuščala jutranjemu božanju spomladanskih žarkov. Brez besed, le tišina. Kako je oboževala jutra, ki jih je preživljala sama s seboj v miru ter toplo kavo v rokah. Noge je imela prekrižane ter močno zavite v odejo. Čeprav je bilo v Parizu sedaj že toplo, so bila jutra še vedno malo hladna. Zato je objem odeje prijetno popestril jutro. 

Opazovala je avenije, ki so se zgrinjale proti centru Pariza, prav do Eifflovega stolpa. Te dolge in ozke avenije so bile zrgrajene v renesansi ter v zgodnjem baroku, z namenom, da bi se vse stekalo v center, v jedro, v samo srce Francije. 

Kako rada je opazovala različne zgradbe, ter preučevala iz katerega umetnostnega obdobja izhajajo. Kipci, parki... cela urbanistična zasnova mesta jo je očarala. Mesto bi lahko z njene verande gledala ure in ure, vendar je bilo časa premalo, morala je oditi v službo, kot vsak človek, ki se je podredil sistemu. Srečna je bila lahko, ker ni vse postalo rutina in so jo še vedno vsakič znova razveselile še tako majhne podrobnosti. 

Vedela je namreč, da ljudje vedno hitimo in si premalokrat vzamemo čas za stvari, v katerih resnično uživamo, ob katerih začutimo zadovoljstvo. Prehitimo tisti trenutek izpopolnjenosti. Bežimo pred srečo...

Everyone deserves to sparkle

Danes sem dan preživela v Kopru, saj je moje sestrična Ana Karolina je praznovala svoja 4 leta. Ko sva se z mami odpravile na morje, je bilo nebo čisto jasno. Sijalo je sonce. Kako sem si želela, da bi bilo tukaj že poletje. Nato pa sem se spomnila, da se zima niti začela ni in sem jo začela nekako pogrešati. Vendar dokler nisem stopila ven na mraz se niti zavedala nisem, da me bo zeblo vse, prav do kosti. Kako zavajajoče. Toplo je le na sončku, v senci pa je prekleto mrzlo...

Veselje na obrazu otroka je nekaj najlepšega kar lahko človek vidi. Kako je pristno vesel darila. Kako ga ne zanima kaj je dobil, le da je nekaj dobil... Tisto njegovo navdušenje in iskrive oči, ko radovedno zre v darilno vrečko. Ko s ponosom vsem povabljenim kaže, kaj je zdaj njegovo.
Preprost prstan. Plastičen prstan ji je polepšal dan. Počutila se je kot princeska v svojem kraljestvu. Ko je videla, da imam na roki podoben prstan, le da je bil moj zelen se je takoj poistovetila z menoj. Hotela mi je biti podobna v vseh pogledih. Izmislila si je, da naj bi bili junakinji, ki sva prišle z drugega planeta rešiti zemljo s čarobnima prstanoma. Kakšna domišljiija. Čeprav mi je bila ideja, nekako všeč! :)
Moč njenega ognja in moč moje trave( kaj za vraga?! haha ) naj bi rešili naš planet, pred popolnim kaosom.

Mir in blaženost, ki ju je občutila na morju sta bila neverjetna. Že od majhnih nog si je želela živeti na morju, tik ob plaži. Tam bi imela svojo preprosto in majhno hišico, v kateri bi morala biti posebna soba za sproščanje. Notri bi imela majhen atalje z direktinim pogledom na vodo, valove, obzorje, morda na izmišljeni konec sveta. Vse to si je danes lahko zarisala, ko je med igro ˝ ladijce potaplat ˝ strmela proti morju. Pred šestimi leti, ko je poletne počitnice prvič preživela pri teti so se te sanje zdele tako resnične. Danes so se ji zdele kot oddaljen odmev, ki se je nekje na poti odraščanja izgubil. 

Ves čas je pogledovala proti njej, kot bi hotela z mimike njenega obraza prebrati ali je vse v redu. Čutila je, kot da igra. Kot, da se pred celotno družino le pretvarja. Nepotreben smeh, ki je silil iz nje jo je izdal. 

Pustila jo je pri miru celotno popoldne, dokler ni napočil čas za odhod. Malo pred tem je odšla do nje in jo preprosto vprašala: Ali si srečna? Vprašanje jo je zadelo naravnost v srce. Nekaj časa je potrebovala, da je svoje misli preusmerila in si spet nadela vesel obraz, ki je izžareval nenaravno veselje. 

Ni nasedla njenemu nasmehu in jo še naprej spraševala stvari, ki jih je sama hotela pozabiti. Morda je bila zveza v katero je vstopila, res prehitra in nenačrtovana. Ni ji bilo še vseeno zanj. Pa tudi kako naj bi ji bilo, saj je leto in dva meseca sestavljal njen vsakdan. Ni ji bilo še vseeno...  Naj bi to pomenilo, da ga ima še vedno rada? 

Kako jo je razumela. Kako ji je videla naravnost v dušo... brez obsojanja in karanja, da pojma nima kaj počne. Rekla je le, naj počasi odkrije, če je to tisto kar želi. In naj se ne spušča prehitro v kaj resnega, saj je pred njo še celotno življenje, ki ga lahko sedaj tudi najbolje izkoristi. 

Sometimes you gotta let things go, for better things to arrive. 

Z resnico in brez pretvarjanja, pa bo njeno življenje krasno so bile njene zadnje besede,pred odhodom. Sledi svojim sanjam punca!

simple wish

I wished you have tried as much as I did.

Dan je bil prijetno nor. Za celo popoldne je odšla k svoji dobri prijateljici, ki pa jo zagotovo premalokrat vidi. Kako je pogrešala tist njen direkten pogled, ki je iz nje vedno izsilil le resnico. Kot bi ji v očeh pisalo: govori mi le resnico! Pogovor in razkritje skrivnosti ter njenih strahov, ki jih tlači v sebi je dočakal odrešenico. Priznanje še tako banalnih reči je bilo osvobujoče. Nikoli ni dobila občutka manjvrednosti in sramu... Povedala ji je vse, vse. Ji razkrila svojo dušo, brez obsodb.

Ker ji z preprostim sms sporočilom spremeni dan. Nakloni ji tistih par minut za to, da se počuti, da pa le ni vsem vseeno zanjo. Dan, ko vstane z levo nogo in ko se zaveda, da lahko pričakuje le najslabše... Ta grozen dan on spremeni v posebnega. V mavričnega, kot pravi sam!

Ker je sredi pisanja uletela v mojo sobo, moja prečudovita mati ter me povabila na ponovno shoppingiranje!  Le kako ji pade na pamet, da si me upa sploh vprašati: če bi hotela iti?H-A -L- O, vsaka hčerka umira po tem, da bi dnevi pripadali le njeni materi in njej. Čeprav naj bodo še take malenkosti dneva, kot je preprosto izbiranje oblačil in neskončna hoja po ogromnem nakupovalnem središču, bo dekle srečno. Poleg novih oblačil, bo preživela dan z osebo, ki ji v življenju pomeni največ. Z osebo, ki ji je podarila življenje.


~ waiting for someone you love is never easy.
It may be irrelevant  especially when the one 
you´re waiting for isn´t aware that you are
waiting....

Kam gredo stvari iz mačjih sanj?

And did you get what

you wanted from this life, even so? 

I did. 

And what did you want?

To call myself beloved, to feel myself

beloved on the earth.

                                                          - Raymond Carver

Če bi radi razumeli našo družino, je dovolj, da si pogledate mačka. Našega Mišija- Mušija. 

Je sivobel mačkon, do konca napolnjen z velikimi dragimi mačjimi briketi in brez vsakršnega zanimivega odnosa do ljudi. Predstavljajte si, da hodi iz enega kavča na drugega, povsod pušča dlako in včasih je videti, da do nikogar od nas ne čuti niti najmanjše nakolonjenosti. 

Edini smisel mačkov je, da so premični okrasni predmeti, koncept, ki se mi zdi zanimiv v intelektualnem smislu. So kot nekakšni moderni totemi.

Naš mačkon pa je zagotovo tudi sposoben komunicirati s človeštvom. Čuti bolečino in zadovoljstvo. Še sama se pogosto pogovarjam z njim. Ga stisnem k sebi in ga božam toliko časa, da ne zaprede. Kakšen užitek je ta zvok. Zvok srečne živali. 

In skoraj se včasih ne zavedam, da se z njim pogovarjam kot z ljudmi. Smešno, kako mi nikoli ne pride na misel, da bi se pogovarjala s svetilko ali kakšnim etruščanskim kipcem? Z našim mačkonom pa se. 

Včasih jokam in je on najbolši poslušalec. Včasih se učim... seveda dokler se on ne uleže točno na tisti zvezek iz katerega vsarkujem nove informacije. Najlepše kar je, ko je on edini, ki me pričaka po napornem dnevu.  Ko pridem iz šole priteče k meni in se mi podrgne ob nogo. Drega se toliko časa, da na koncu le počepnem in ga nekajkrat pobožam po mehki dlaki. In ker mu nikoli ni dovolj, ga še malo razdražim s tem, da ga počoham še po kožuščku in Muši se kot vsak dan na novo zaljubi. Zanj je to čustvo zelo preprosto. 

If at first you don´t succeed, lie, lie again

Včasih si moje misli vzamejo čas, da se usedejo in se zamislijo nad polomijo življenja. Nato se včasih pritožujejo ter se sprašujejo o spletu okoliščin, ki so jih pripeljali tja, kamor si niso želele.
Od odraslih velikokrat slišimo, da naj bi ime življenje smisel, ki naj bi ga razumeli le oni. In kako narobe je, da otroci verjamejo besedam odraslih... Ko pa sami postanjeo odrasli, se maščujejo s tem, da svoje lastne otroke ponovno zavajajo. Splošno obveljana laž, v katero so vsi prisiljeni verjeti. Ko odrasteš in razumeš, da to ni res, je že prepozno.
Ljudje strmijo za zvezdami, končajo pa v okrogli posodi kot zlate ribice.
Sprašujem se, ali ne bi bilo lažje, da bi že od samega začetka otroke učili, da je življenje nesmiselno. To bi otroštvu prihranilo nekaj lepih trenutkov, odraslih pa bi prihranilo precej časa- pri čemer ne upoštevamo dejstva, da bi se tako lahko izognili vsaj eni travmatični izkušnji, tisti v okrogli posodi...

V svojem bistvu smo ljudje programirani, da verjamemo v tisto, česar ni... 

Saj smo živa bitja. Ne želimo trpeti.

Vse moči porabimo, da se prepričamo o obstoju stvari, za katere se je vredno potruditi, in da ima zaradi tega življenje smisel. Čeprav sem bistra, ne vem, koliko časa se bom še lahko borila proti takšni biološki naravnanosti.

Ali bom še vedno zmožna soočenja z občutkom nesmisla, ko bom prestopila v divjo dirko odraslih? 

Mislim, da ne.

I´m so tired of feeling- why.

I want to live my life without apologies and explanations.

Smejala se je, ko je ugotovila kako močno je prizadela osebo, ki ji je včasih pomenila največ. Včasih je hotela postati boljša oseba le zanj, danes pa ga je lahko pogledala v oči brez sramu. Ko se mu je zazrla v oči, ni čutila ničesar. Ni obžalovala, da ga je za novo leto prevarala. Ni obžalovala, da mu je skoraj tri mesece konstantno lagala. Ni je motilo. Sama sebi se ni gnusila. Počutila se je popolnoma prerojena, ko ga je pogledala v tiste očitajoče oči. Družba jo je zavračala, ampak bilo ji je vseeno. 

Vedela je, da takoj,ko pride iz šole, da bo zadevo, osebe, dogodke odmislila. Popolnoma pozabila. Stisnila se bo k njemu in bila srečna. Čeprav le za tisti kratek trenutek z  njenim novim ljubimcem. 

Nakoncu vedno hočeš obdržati le samospoštovanje, krivde pa ne...  

Četudi sedaj nihče ne razume njenega početja bodo nekoč sprevideli, da je vse to naredila za svojo srečo. Pa naj se sliši še tako obrabljeno in sebično. Imela ga je rada. Vendar v njegovi bližini ni več zdržala, prerastla ga je, ločila sta se in se umikala en od drugega tako počasi, vendar tako vztrajno, da je bilo načrtno prizadetje druge osebe potrebno. Bila je nuja. 

Včasih si je težko predstavljati hitrost, s katero se ljudje zoperstavijo načrtom, ki so jim najbolj pri srcu, v imenu neumnosti kot ˝smisel življenja˝ ali ˝ ljubezen do bližnjega˝. Vendar je tako. In vedno bo. 

Ostane nam le karma, ki bo izučila vse tiste, ki prizadanejo druge za lastno zabavo. Ki nimajo niti toliko samospoštovanja, da bi na koncu vse to priznali. Ne, oni lažejo naprej. Farsa ostaja.

Kako patetično.

Dreams are necessary to live;

Glava je polna spominov, trenutkov, želja, upov, očitkov... Prevečkrat pomislim nanj. Ne toliko nanj, kot na trenutke, ko nama je bilo lepo. Ko me je preprosto stisnil k sebi in mi govoril, da bo vse še dobro, da bo on vedno ob meni. Ko me je skozi čas, ki sva ga preživela skupaj, poznal veliko bolje kot sem jaz njega. Jaz njega pravzaprav nikoli nisem. In ko to ugotoviš se ti zdi za malo, kako človek lahko tako manipulira s teboj. Kako si upa početi to nekomu, ki naj bi ga imel rad. Kako se lahko pretvarja. Kako je nakoncu ravno on tisti, ki ti uniči in ubije vse v kar si verjel. On je tisti, ki te ubije za kakšen dober mesec, leto... Duševno si mrtev, dokler mu ne odpustiš in pozabiš, da je on tista oseba, ki ti je nekoč največ pomenila. Ko ti je pomenila cel svet! In na koncu je z lahkoto to zavrgla, odvrgla in pozabila...  Žalostno, kako si živlenje tako nasprotuje. Vse dobro konec koncev postane vse, kar si nikoli nisi želel. Pravi Pekel.

We survive by remembering but sometimes we survive by forgetting.

I´m not death and I´m not for sale.

 Ko si prizadet s strani druge osebe in hočeš biti močan ne pomeni, da ko prideš domov v svojo sobo, svoj svet nikoli ne jokaš. Pogosto postaneš ranljiv. In to preprosto zato, ker si cel dan v okolju močan. Ko se pretvarjaš in smejiš. Ko ti vrh dobrin pomeni to, da drugi vidijo, kako vseeno ti je zanj. 

Dobro se pretvarjaš. 

Nihče ne opazi.

 Pogosto ti misli odtavajo in te prijatelji sprašujejo, če si vredu. In kot vedno jim odgovoriš s pritrdilnim odgovorom. Pa si v sebi želiš, da bi izvedeli... Hrepeniš po tem. Vendar bi poleg resnice razkril tudi sebe. 

Tista čustva, bi zopet prišla na površje...

Pogovarjala sta se celo popoldne. Od kar je prišel k njej sta se samo pogovarjala. Preprost in neumen pogovor. Prisrčen in odrešujoč. Kako rada je delila mnenje in poslušala različne plati zgodb, da se je lahko kasneje potopila v način razmišljanja drugih. Nobene obveze.

Počutila se je željno. Ni bila več zatirana in manjvredna. Njeno mnenje je naletelo na poslušalca, ki je bil njene ravni. Pa naj bo tema šola, muzika ali pa kaj popolnoma tretjega, razumel jo je in jo dopolnjeval.

Ljubkoval jo je čeprav mu določenih stvari ni hotela razkriti. Ni ga še poznala tako dobro, da bi z lahkoto odvrgla plašč, ki je se zadnji mesec s svetlobno hitrostjo debelil. Ni bil še čas...

Recognition.

I wasn´t that kind of person who handled silence well.

V preprostem pogovoru mu je povedala preveč skrivnosti. Majhnih malenkosti o sebi in ljudeh, ki jo obkrožajo. Ko jo je pogledal, se ji je zdelo, da mu lahko položi v dlani cel njen svet, ki je bil v tem času takšno razdejanje, polom, katastrofa... Le preprost stisk rok ji je zadal novih moči, da premaga strah, ki se je zadrževal v njej.
Tlel je počasi, vendar vztrajno.
In on bi bil lahko tisti, ki bi ga potlačil globoko vanjo...- ali pa morda celo pogasil? Ni se obremenjevala z mislijo takrat. Posledice so prišle sedaj...

Zgodaj zjutraj si je nenamerno grizla svojo spodnjo ustnico, ko ji je skozi misli švigalo miljon vprašanj. Videla jo je kako ga čaka na postaji. Kako je vztrajna! Nasmehnila se je ob misli, ko je sama še nekaj časa nazaj počela isto. Čakala ga je, ko je on doma spal. Ko je počel njegovo najljubšo stvar. Ko on ni mislil nanjo, ona pa je skoraj umrla od skrbi. In tisto jutro ji je čez obraz zgrnilo nekaj različnih čustev. 

Strah. Začudenje. Spoznanje.

Punca na postaji je bila tako neumno naivna. In s to malenkostjo ji je polepšala oblačen dan.

Življenje se ne meri s številom vzdihov, ki jih naredimo. Temveč s trenutki, ki nam dih vzamejo.

Her mood was a rollercoaster of hope and disappointment. 

She just can´t imagine that simple reason that justifies you risking your life...

Acting irrational again, jumping in foolishly with no thought of the consequences.

please snow.

Smo meseca januarja, pa ni pravega snega, ni tistega zimskega vzdušja, ni snežakov, ni kepanja... in kako naj bi vse to bilo, če navsezadnje ni snega. Kako si želim, da bi zapadel. Da bi lahko opazovala pokrajino izpod okenske police in le gledala zaljubljen ples rahlih snežink. Njihovo bistvo. Njihov pomen. Se jim prepustila in zaplavala v svoj svet, kjer bi bila sama. Le jaz in moje misli.
Saj se mi zdi, da me je zadnji mesec dodobra izčrpal. Prebijam se iz dneva v dan. Nič ne uspem narediti zase, samo zase... Ne pomnim, da bi se zadnje dni kdaj prepustila svojim željam, naredila kaj za svoje telo, se preprosto elegantno prepustila sproščanju.. morda začnem z meditacijo?

Bo prišlo še ta tedn do tega, kar vidim na sliki? Kar občutim, ko ozrem sliko le s kotičkom očesa.

Hodila je proti načrtovanemu srečanju. Dobila se je namreč z dobrim starim prijateljem, še iz otročkih dni. Ne predstavljate si, kako je bila prejšnji večer presenečena, ko ji je predlagal, da bi se dobila. Da bi odšla na preprost klepet in se ponovno po res dolgem času videla. 

Bila je vzhična, komaj je čakala da ga ozre. 

Ko je odhajala popoldne iz šole si je na poti predstavljala v koga se je spremenil. Kaj je napravil iz sebe. Kaj  je postal in kaj želi sedaj... Bolj ko se je bližala hitreje ji je bilo srce. Ne bilo, pravzaprav razbijalo, skoraj ponorelo. Radovedno je oprezala okoli sebe in ga iskala. Dokler ga ni zagledala.

Stal je tam ob drevesu in se živčno sprehajal, ko pa se ji je ozrl v oči, je ponovno prepoznala v njem tisti večni ponos, ki ji je bil vedno tako všeč. Prišel je do nje in ji podaril enega tistih medvedjih objemov, ki jih je tako oboževala. Odšla sta v kavarno in se dolgo dolgo pogovarjala. Tem za pogovor ni zmanjkalo. Povedala mu je vse kar se ji je zgodilo zadnje leto, poslušala je njega kaj si misli o tem... Ko je prišlo iz njegovih ust, da je preveč impulzivna, da se prepusti trenutku, je zvenelo tako drugačno. Tako prav. 

Lahko bi mu zaupala celotno zgodbo, pa ju je čas prehitel. Trenutek je ušel in se izgubil v večnosti.

Obnašal se je kot kavalir. Kot tisti njen stari prijatelj, ki ga je občasno tako pogrešala. Bil je isti a tako odrasel hkrati. Je pa je isti lepotec, kot se ga spomni še iz šolskih dni.

Ljubezen. Ljubiti. Nekoga imeti nesebično rad je, kot rušenje zadnjega obrambnega zidu, ki ti je še ostal. Kdo je pripravljen narediti tako neumnost? Sama sem jo že skoraj in mislim, da te napake nebom več ponovila. Raje ostanem sama, kot pa da še enkrat občutim vso tisto... žalost, jezo, hrepenjenje, nemoč. 

Kdo si želi ostati gol?

problemi so, problemi bojo in klinc jih gleda, aneda!?

Živimo v svetu, ki ni mehek in puhast in narovnost čaroben. Še zdaleč ne... Morda tudi nikoli nebo poseben za vse ljudi, posamezniki pa si ga lahko ustvarimo! Lahko iščemo pozitivne plati življenja in najdemo dobre ljudi, ki nas bodo obkrožali. Zadnje čase se mi zdi, da težko zaupam. Krog ljudi, ki jih imam dejansko rada se vsak dan bolj in bolj krči, manjša. Ker z vsako preizkušnjo spoznaš, da nekaterim ni mar zate. Morda jim je nekoč bilo, pa se je nekje na poti zaupanje podrlo, izgubilo, odtavalo...

Ker se ne spomni novega leta! Njena glava je prazna. Spominov ni, ne obstajajo... Sprva se je počutila čudno, nezaželeno, predvsem pa krivo... Strah jo je bilo za vse, kar je naredila oz. česar ni. Čutila je neizmerno krivdo za včerajšnje dogodke, ki naj bi se zgodili. Dogodke za katere se niti malo ne spominja... 

Pri sebi ve, da če bi se zgodilo kaj pomembnega, bi se spomnila. Vedela bi. Čutila bi v srcu. Nekje znotraj nje bi ostalo zakoreninjeno za vedno. In če bi ji kaj pomenilo, bi se včerajšnji napor in razmišljanje obrestovala, tako pa se nista. 

Očitno ji dogodki niso nič pomenili. Kar ji je dogajalo v glavi, še sama ne ve. Ve pa, da se ne sme obremenjevati s tem. Mora iti dalje, preprosto pozabiti.

Ker to je njena preteklost, sama pa živi za sedanjost!

Se mu je prepustila. Je to tisto kar hoče, na kar je pripravljena? Močno upam! Ker ga noče ponovno prizadeti... Vendar mora najprej najti samo sebe, da lahko osreči tudi njega. Prenehati mora piti, kaditi... Spraviti se mora k sebi. Postati mora oseba, ki bo vredna zaupanja in sreče. Oseba, ki bo vredna njega.

Postati mora boljša. Ker še vedno prepogosto natakne masko in kaj zaigra. Zaigra njeno pretkano igro...