Smešno, kako se zgodovina ponavlja vedno znova in znova. Ko že misliš, da se bo neka oseba spremenila, se popravila na boljše... Ne, ta oseba ostane ista, če ne morda še slabša. Navsezadnje se nihče izmed nas nikoli resnično ne spremeni. Če je bil nekoč nesramen do soljudi, bo tak tudi sedaj. Res je, da se bo trudil, se hotel izboljšati... vendar bodo v njegovem bistvu še vedno tisti zlobni nameni, ko bo želel, ko bo tudi sam na dnu, škodovati drugim. Hotel bo prizadeti nedolžne ljudi, ki so tako prekleto naivni in nemočni. Pokazal jim bo, da svet ni to kar vidijo. Pokazal jim bo žalost, jezo, nepravičnost, sramoto, strah ter vse tja do najglobjega sovraštva. Hotel bo, da občutijo svet tako močno kot ga občuti sam. Hotel jim bo pokazati surov in zloben svet, ki ga gleda vsak dan.
Znova in znova bo to počel... Dokler ne bo on tisti, ki bo nasedel nekomu, ki o svetu govori same lepe reči. Svet je lep, če ga gledaš z močno odprtimi očmi. Svet je lep, če iščeš lepe stvari. In vse svoje resnice in prepričanja bo zamenjal za njegove. Postal bo srečen in pozoren na vsak dan posebej. Vsak dan je čudežen in nenavaden, vsak dan je poseben zase. Živel bo polno življenje in pozabil na to, kakšen je bil včasih... Širil bo upanje in vero v boljšo prihodnost.
Dokler ga ne bo doletela enaka usoda, kot ga je pred nekaj leti. Bil bo ponovno na dnu osamljen in gol, brez vsekakršne volje do življenja. Životaril bo za svoj obstoj ter se branil pred hijenami, ki ga bodo hotele živega pojesti. Tako bo vedno znova in znova, ta sistem padcev in enakomerno pospešeno vožnje navzgor nas zasužnji... In resnično življenje občutimo ravno takrat, ko nas neprestano premetava iz ene skrajnosti v drugo. Iz sreče v popolno bedo.
A: But who wants an easy life?
B: yea, it´ s boring.
Ni komentarjev:
Objavite komentar