Veselje na obrazu otroka je nekaj najlepšega kar lahko človek vidi. Kako je pristno vesel darila. Kako ga ne zanima kaj je dobil, le da je nekaj dobil... Tisto njegovo navdušenje in iskrive oči, ko radovedno zre v darilno vrečko. Ko s ponosom vsem povabljenim kaže, kaj je zdaj njegovo.
Preprost prstan. Plastičen prstan ji je polepšal dan. Počutila se je kot princeska v svojem kraljestvu. Ko je videla, da imam na roki podoben prstan, le da je bil moj zelen se je takoj poistovetila z menoj. Hotela mi je biti podobna v vseh pogledih. Izmislila si je, da naj bi bili junakinji, ki sva prišle z drugega planeta rešiti zemljo s čarobnima prstanoma. Kakšna domišljiija. Čeprav mi je bila ideja, nekako všeč! :)
Moč njenega ognja in moč moje trave( kaj za vraga?! haha ) naj bi rešili naš planet, pred popolnim kaosom.
Mir in blaženost, ki ju je občutila na morju sta bila neverjetna. Že od majhnih nog si je želela živeti na morju, tik ob plaži. Tam bi imela svojo preprosto in majhno hišico, v kateri bi morala biti posebna soba za sproščanje. Notri bi imela majhen atalje z direktinim pogledom na vodo, valove, obzorje, morda na izmišljeni konec sveta. Vse to si je danes lahko zarisala, ko je med igro ˝ ladijce potaplat ˝ strmela proti morju. Pred šestimi leti, ko je poletne počitnice prvič preživela pri teti so se te sanje zdele tako resnične. Danes so se ji zdele kot oddaljen odmev, ki se je nekje na poti odraščanja izgubil.
Ves čas je pogledovala proti njej, kot bi hotela z mimike njenega obraza prebrati ali je vse v redu. Čutila je, kot da igra. Kot, da se pred celotno družino le pretvarja. Nepotreben smeh, ki je silil iz nje jo je izdal.
Pustila jo je pri miru celotno popoldne, dokler ni napočil čas za odhod. Malo pred tem je odšla do nje in jo preprosto vprašala: Ali si srečna? Vprašanje jo je zadelo naravnost v srce. Nekaj časa je potrebovala, da je svoje misli preusmerila in si spet nadela vesel obraz, ki je izžareval nenaravno veselje.
Ni nasedla njenemu nasmehu in jo še naprej spraševala stvari, ki jih je sama hotela pozabiti. Morda je bila zveza v katero je vstopila, res prehitra in nenačrtovana. Ni ji bilo še vseeno zanj. Pa tudi kako naj bi ji bilo, saj je leto in dva meseca sestavljal njen vsakdan. Ni ji bilo še vseeno... Naj bi to pomenilo, da ga ima še vedno rada?
Kako jo je razumela. Kako ji je videla naravnost v dušo... brez obsojanja in karanja, da pojma nima kaj počne. Rekla je le, naj počasi odkrije, če je to tisto kar želi. In naj se ne spušča prehitro v kaj resnega, saj je pred njo še celotno življenje, ki ga lahko sedaj tudi najbolje izkoristi.
Sometimes you gotta let things go, for better things to arrive.
Z resnico in brez pretvarjanja, pa bo njeno življenje krasno so bile njene zadnje besede,pred odhodom. Sledi svojim sanjam punca!
Ni komentarjev:
Objavite komentar