When you meet the one who changes the way your heart beats,
dance with them to the rhythm for as long as the song lasts.
In kadar kdo reče, da je preteklost tujina, da tam vse delajo drugače, pomislim, da sem seveda tudi jaz čutila tako večino življenja, ker sem morala, ampak zdaj ne mislim več tako. Če se le dovolj zberem, grem lahko v skladišče spomina in poiščem pravo polico s pravim filmom in izginem vanj in po telesu še vedno čutim spontan smeh in vonjam njegovo svetlečo, čokoladno in mastno kožo, ki diši po kokosovem olju. V misli mi v istem trenutku skoči njegova barva oči, ki je globoke modre barve s pridihom nagajivosti, ko me skuša le s pogledom sleči in mi zagotoviti, da mu lahko zaupam. V nočeh, ko mu pogled obsije luna, pa je moj najljubši, saj razkriva tudi njegove globine in mi dovoli, da se mu približam na načine, ki mi niso dovoljeni. Lahko se naslonim nazaj na blazino in sem spet z njim v mrzli vodi, objeta-naslonjena na njegovo toplo kožo, ki v meni budi željo po vdaji neki drugi osebi, za katero se mi zdi, da ima to moč, da me lahko osreči. Pa vendar so filmi, ki si jih želimo velikokrat ogledati, včasih preveč boleči za ljudi, kot sem sama. Posnetki njegovih dotikov in poljubov, ki te v trenutku naredijo srečno, zaželjeno in skoraj popolno so kot prepovedana droga, ki te počasi, čisto počasi, če jo jemlješ hitro in z užitkom, spravlja v žalost.
I kissed you and you tasted like loneliness
and I think, I must have tasted the same.
Zavedam se, da lahko življenje živimo kot vlakovodje, ki natanko vedo, kam gredo in kakšna je pot do tja. Lahko pa ga živimo kot deskar na vodi, ki sledi valovom. Sama se vedno rajši nagibam k drugemu načinu, k sledenju valovom. Pa kaj, če se po poti še zabavam?! Ravno v tem je smisel poti... pa vendar ob koncu dneva ostanem sama s svojimi mislimi ter premlevam dogodke, ki bi jih bilo bolje pustiti v nekem zaprašenem kotu, kjer bi počasi umirali, eden za drugim. Tako vedno hrepeneča po naklonjenosti, predam nadzor nad svojim življenjem in dovolim, da nekdo drug odloča o moji usodi. Trapasto se počutim, ko me ljudje s preprostim vprašanjem postavijo na kruta, a vendar tako 'prekleto' realna tla. '' Te kaj boli?''
''V bistvu ne'' rečem in se človeško zlažem.
''Samo malo v duši?''
''Mogoče malo.''
''Kar pusti pri miru'' rečejo, '' pusti pri miru. Nič ti ne bo koristilo.''
In to naredim, ker sem močna in ponosna. Veš, vendar nikoli ne pozabi, da v kraju, kjer še ne spim, niti nisem budna, v kraju kjer se še vedno spominjam sanj... Tam. Prav tam bom vselej mislila le nate. To bo najin kotiček.
Čas rabi tako malo, da nas osreči in nam pokaže kakšni čudeži obstajajo na svetu, hkrati pa tako veliko, ko želi biti zdravilen, da zaceli srčne rane in podre upe. Čas po mojem mnenju ne zaceli ničesar, le prekrije spomine z novimi, ki se ti zdijo lepi, pa vendar tudi ti enkrat postanejo odlagališče za druge, ki so še lepši in tako naprej. Vicious circle, you know.
Zavedam se, da vsak prispe z lastno osebno prtljago. Potiho pa se vseeno tresem, da bo najti nekoga, ki bo pripravljen razpakirati mojo prtljago, velik in skoraj nemogoč podvig. Hkrati pa zaupam, da bo odkril raj z eksotičnim cvetjem, če bo dovolil, da mu razkažem svoje strahove in mu pomagam na svobodo spustiti njegove.
Veš... želim, da poskusiš popraviti storjeno škodo. Želim, da mi vrneš upanje, da na svetu obstajajo moški, ki so se pripravljeni boriti in krvaveti, zgladiti spore in se ponovno odpreti svoji ljubljeni, ji zaupati strahove in jo ponovno osvojiti. Vrni mi upanje in popravi, ne zavrzi, prosim te! In ne oziraj se, če misliš, da imam prav, ker ne glede na to, da te odstranjujem iz misli in srca- kot rakasto tvorbo, je zame prepozno, saj si razsejan po vsem telesu. In duši.
It is both blessing
And a curse
To feel everything
So very deeply.
Ampak hej, najslabše je prepričanje, da si moramo poiskati izgubljeno polovico. Zakaj nebi počakala, te pozabila in si raje poiskala še ene celote?
