I am still hurting from a love I lost

Everyone seems to be normal until you get to know them.

Imela je problem v svoji glavi. In še kako si je želela to pošast spraviti iz sebe, vendar preprosto ni mogla. Morda se je bala, morda pa je bilo vse skupaj še vedno prehitro... Hotela je najprej razčistiti sama pri sebi ter resnično ugotoviti kaj si želi. Hotela je spoznati, kaj je tisto po čemer hrepeni že od rojstva. Hotela je splezati na neko drugo bilko, ki bi bila veliko debelejša, kot je bila ta na katero se je oklepala sedaj.

I am not good at expressing my feelings, so I keep everything bottled inside. 

Half the time, I want to tell someone what I am feeling,

but I do not know even how to describe it...

So I stay quiet.

Coffee, Tee? or me?

Telefon je zazvonil med poukom. Sprva je vsa zdolgočasena pogledala na zaslon, dokler ni zagledala njegovega imena. Srce ji je začelo pospešeno biti in čutila je kako zardeva v lica. 

Čudila se je temu kaj se z njo dogaja? Kaj jo je tako pritegnilo pri njem, da je postala naenkrat vsa melanholična in zasanjana... Sproščeno se je pogovarjala z njim. Izmenično sta si postavljala zelo osebna vprašanja, ki pa jih nihče od njiju ni vzel resno. Zanalašč sta vse skupaj napeljala na nedolžno laž.

Ob zadnjem sporočilu, ki ga je dobila ravno na poti domov se je zalotila, ko se je iz dna srca razveselila tistega, kar ji je napisal. Srce se je najedel in dobil energije za vsaj še en težek teden, ki jo je čakal...

Sometimes the only thing standing between our happiness and us is our own choice.

Your lips looks so lonely, would they like to meet mine?

I do not know if you have ever felt like that. That you wanted to sleep 

for a thousand years. Or just not exist. Or just not be aware that

you do exist. Or something like that...

I think wanting that is very morbid, but I want it when I get like this.

That is why I am trying not to think.

I just want it all to stop spinning!

you have to stop waiting.

It is easy to take off your clothes and have sex. People do it all the time...

But opening your soul to someone, letting them into your spirit, thoughts, fears, future, hopes, dreams... that is 

being naked.

Sedela je na okenski polici in se spominjala dni, ko je bil on njeno vse, njena nebesa. Hotela je zbežati nazaj v čas, ko je bila še srečna. Ko je komaj odštevala minute da ga bo ponovno ozrla, se mu zapodila v objem in ga strastno poljubila. Tako močno, da jo bo bolelo navznotraj. 

Kako rajši bi že takrat ušla vsem čustvom, ki so zrasli v njej in jih preprosto zavrnila, jih zanikala in odkorakala proč. Kajti vedno se je nekoga naveličala ali pa se je počutila ujeto ob njem. Vedno se ji je to zgodilo... Toda tokrat ne, tokrat bi zanj naredila vse, če le ne bi bil on tisti, ki je vse zavrgel. Če le ne bi bil on tisti, ki je odkorakal proč. Kajti naredil je prav tisto, kar ponavadi naredi ona.

Stop holding on to what hurts and make room for what feels good.

Some people tell lies like it is the truth. But the truth is that they only fool their selves and nobody else.

Sedel je poleg nje in jo lahkotno držal za roko. Smehljal se ji je v obraz medtem ko mu je ona pripovedovala kakšen naporen dan v šoli je pravzaprav imela. Gledal jo je naravnost v oči in se strinjal z vsako njeno besedo. Na koncu njene izpovedi jo je celo poljubil na čelo in ji dejal, da jo popolnoma razume.  Ona je bila ponosna, ker ima tako dobrega in razumljivega fanta, ki  ji z vsakim dejanjem pokaže kako ogromno mu pomeni. Ker se je že nočilo jo je na hitro pospremil še do doma in se strastno poslovil od nje.
Ona ga je začela pogrešati takoj, ko so se njune ustnice ločile, on pa se niti ozrl ni več nazaj proti njej, proti njenemu domu...
Takoj ko ga ni več videla je iz žepa pograbil telefon in poklical prijatelja. Šele sedaj se je počutil srečnega, ko se mu ni bilo treba več pretvarjati, ko mu ni bilo treba več igrati njegove pretkane igre. Končno je lahko zadihal. Z vsakim dnem si je bolj želel, da bi bil spet prost za druge. Za druge punce in zabave. Želel si je hoditi s katero drugo, ki nima toliko problemov kot jih ima ona.

Maybe it is not about the happy ending, maybe it is about the story.

čemur se upiraš, vztraja.

Naj bo preteklost še tako težka, danes lahko vedno začnemo znova.
Razumem, da nisem obsojena, da ostanem v preteklosti. Seveda je preteklost del mene in morda mi bo lažje razjasnila, kdo sem in me navdihnila. Toda samo od mene je odvisno ali mi bo preteklost služila kot cement ali kot odskočna deska. Lahko izberem, da bom igrala žrtev in to tudi ostala ali pa preprosto spremenim scenarij in postanem junakinja.
V življenju te venomer hočejo oceniti, te popredalčkati in ti povedati, česa si sposoben in česa ne. In važno je, da nikomur ne dovoliš da bi te omejeval ali označil kot žrtev ali ujetnico samega sebe.

what if we are meant to be superheros?

V valu njenih premlevanj, je mati tlesknila s prsti in  ji pomignila, naj odide do terase ter vzame kozarca, ki sta bila postavljena na mizi. Mati  pa je prijela vrč z svežo narejeno limonado in odšla do terase, kjer je bila postavljena skromna mizica s štirimi ležalniki. Obe sta se namestili v ležalnika in se nastavili tistim zadnjim sončnim žarkom, ki se ponujajo to jesen.
Ko je  zamižala in se prepuščala toplemu božanju sonca, jo je njena mati zaskrbljeno opazovala. Opazovala je njeno brezizrazno mimiko obraza, medtem ko je srkala limonado.

˝Boli? ˝ Pogledala jo je  z bolečino v očeh, potem pa odvrnila pogled.

˝ V srcu mislim! ˝je nadaljevala mati...

you left me alone.

In life you will realize that there is a purpose

for every person you meet.

Some are there to test you, some will use you,

some will teach you and

some will bring out the best in you.

Ponovno sta se srečala. Pogovor je stekel tako lahkotno kot je včasih, preden sta se ločila. Takrat, ko je o stvareh odločala še sama in se je družila s komurkoli se je hotela. In cela težava je, ker se je takrat dejansko družila s tistimi ljudmi, s katerimi se je hotela... Kasneje se je družila tudi s kom, ki ji ni bil po godu. Družila se je s primitivnimi in skrivnostnimi ljudmi, ki so zgodbo vedno povedali še z dodatno previdnostjo ter jo namenoma obdajali oblečeni v rokavice. Povedali so le pol resnico ali pa še to ne.

Odločila se je, da bo obudila stara poznanstva, ki so že zdavnaj umrla ter odšla v pozabo.

stay away from broken people!

Somebody once asked me:

˝Why do you always insist on taking the hard road?˝

And I replied: 

˝Why do you assume I see two roads?˝ 

Free

You can not change everything in one night, but one night can change everything.

Komaj je čakala, da se bodo začeli šemiti v skupinsko masko indijancev. Punce bodo pokahontas in fantje naj bi bili nakakšni poglavarji, saj veste boljša funkcija tako kot vedno. Okoli devetih so bili pripravljeni za odhod, v avtu so na ves glas prepevali znane dalmatinske komade za boljše vzdušje. Brez glasu so bili že, ko so prišli na cilj. 

Pipa miru je prišla že na samem začetku, da se pleme pomiri. HAHA 

Seveda so kadili le zato, da so se lahko spoprijeli z vso domačo muziko, ki so jo morali poslušati ves čas. Sprva je bila zabava totalno bedna, porazna, neumna... Hoteli so iti domov in prodati karte za nižjo ceno, komerkoli ki bi jih hotel odkupiti... Pa jih po nekem čudežu niso. Punce so odšle nazaj v šotor in ugotovile, da se je zabava ravno dobro začela. Plesale so, se zabavale... Morda je bilo tisto, kar so že dolgo časa rabile. Popolnoma so se lahko odklopile in uživale le same s sabo. Vseeno jim je bilo kdo jih pozna in kdo ne... Včeraj je bila noč za njih!

http://www.youtube.com/watch?v=JY5rtjFsVAs

V tvojem pogledu se odseva svet. 

List želeč obvarovati te pred večnostjo, ki boli in traja.

V srcu ji je razbijalo. Glava je sploh ni poslušala. Hotela ga je. Želela si ga je.

Mislila je, da še nekaj časa ne bo začutila tega, kar je čutila včeraj. In smešno je, ker ni pila. Bila je trezna in popolnoma razumna odrasla oseba. Presoje ji ni zameglil ne alkohol in ne maščevanje, da bi dokazala da je bolšja od njega. Včeraj niti pomislila ni nanj. Morda ga je začela pomilovati...

Po drugi strani pa je do tega popolnega tujca čutila veliko željo. Videla je, da moraš včasih staro zavreči, da lahko dobiš nekaj novega. Nekaj boljšega. Nekaj, kar ti ponovno oživi srce...

Ko ga je držala za roko sej je vprašala, kako naj drži svojo dušo, da se nebi dotaknila njegove? Pa vendar ju je dotik rok povezal tesno v lok in iz dveh strun priklical en odmev...

I would pick you.

I am sorry I pushed you away, it is what I do when I am afraid...
Time changes everything. - That is what people say. It is not true! Doing things changes things. 
Not doing things leaves things exactly as they were.

The more people I love the more alone I feel. I want to give everyone everything.

I want to always be there when you want me there. I will never say no. And that is my problem:  I believe people.. I give them my soul, dreams, aims, beliefs and eventually my heart. 

I lose. I always lose.

Že nekaj časa ji je bilo neprijetno v njegovi bližini. Čutila je, da postaja nekoliko ljubosumna, ko se ne zanima samo zanjo temveč še za katero drugo dekle iz njene okolice. Hotela ga je le zase, pa čeprav je vedla, da je to skoraj nemogoče... Še vedno se je prevelikokrat ujela, ko je mislila na nekoga, ki bi ga morala že zdavnaj preboleti, ga izbrisati iz glave in izrezati iz srca.
Ni hotela, da bi se med njima kaj razvilo. Hotela je le močnejše prijateljstvo, saj bi ji že to pomenilo ogromno. Vendar se je zalotila, kako ga je med govorom občudovala, iskala kakšne napake, za katere bo vedela samo ona. Tiste majhne pomankljivosti, ki naredijo človeka še boljšega in lepšega v njenih očeh.
Postajal ji je ušeč in tega se je na smrt bala...

sleep away the sadness of today

Ljudje se spreminjamo. In to je v redu. Včasih se odtujimo... Če pride do tega, to ni nujno nekaj žalostnega. Prijatelji se včasih umaknejo, da naredijo prostor za druge, ki bodo še prišli v tvoje življenje. In ti novi prijatelji bodo povsem usklajeni s tvojim novim, srečnim jazom. 

Spoznali bodo čisto novo osebo, ki jih bo privlačila ne glede na zgodovino in na vse slabe stvari, ki so se jim zgodile. Zaradi vseh izkušenj, ki so jih dali skozi, so danes takšni kot so. Novi, srečni, zagnani in kar je najpomembnejše... iščejo nekaj, kar bodo spet tako vzljubili, da se bo njihov svet ponovno postavil na glavo. Nekaj, kar bo povzročilo pravo bombo v njihovem malem svetu.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Ni se znal vključiti v družbo. Nihče ga ni maral. Kot da to nebi bilo dovolj, je bil povrhu vsega še nov v mestu in vedno na izgubi. Izgubil je očeta, ki je odšel brez slovesa, izgubil je svojega najboljšega prijatelja, štiri leta starejšega bratranca, ki je odšel v vojsko. 

Ostal je sam. Vedno je bilo tako... Na koncu vedno vsi odidejo. Včasih se morda kdo vrne, vendar ne za dolgo... samo toliko, da se pozanima, če je še živ. Če še diha. 

Pa kaj pravzaprav pomeni živeti? Da se giblješ in se stalno pretvarjaš kako super se imaš, ali pa je morda to, da normalno funkcioniraš... se pravi nisi poškodovan na kakršen koli način. Nisi amputiranec.

Ko se je poletje bližalo koncu je nekega dne zjutraj, naletel na čudež. Odšel je v morski svet živali. Šel je v nekakšen živalski vrt samo za morske živali. 

Nikoli v življenju še ni videl takšne moči, takšne volje, drznosti in vztrajanja. Videl je delfina, ki pa ni bil kot vsak. Bil je poseben. Bil je amputiran.  Njegov rep je bil brez plavalne peruti, saj je zaradi reševanja prišlo do okužbe in so jo strokovnjaki preprosto morali odrezati. 

V tistem trenutku je spoznal, da ni važno kaj te definira. Pomembno je, da imaš rad sam sebe in se v lastni koži počutiš domače. Počutiti se moraš samosvojega. Vedeti moraš za čem stojiš. 

Tistega dne se je začel spremenjati in gledati na svet z široko odprtimi očmi.

Life is for living ;)

When you look at a person, any person, remember that everyone has a story.

Everyone has gone through something that has changed them.

maybe bent, but not broken

When I was with you I went crazy, I can not let that happen again.

Love is not supposed to do that, you made me go mad!

Ker je občutek, ko se moraš danes naučiti samo se nemščino neprecenljiv. Ironično, koliko časa človek porabi za učenje neke stvari... Pa naj bo čisto brez smisla ali pa življenjsko pomembna. Vedno bo obstajala določena lenoba v človeku, ki ga bo odvračala od cilja, ki si ga je zadal. Na koncu koncev pa bo vedno jezen lahko le nase in na nikogar drugega, čeprav je včasih lažje kriviti koga drugega, ki pri tvojem neuspehu nima ničesar zraven.

Svet se kaže kot labirint, zgrajen iz nerazumljivih vezi prostora in časa, to pa v enaki meri velja tudi za človeka, ki ni več nosilec ene same resnice, temveč le mesto, kjer se križajo različne resnice, ki pa so vse možne in mogoče. Zgodovina se ponavlja in čas ne teče linearno- kot zaporedje dogodkov, temveč ciklično. 

Smešno, na koncu svoje poti se boš znašel na samem začetku...

Ps: ker me je spravilo v boljšo voljo in dodalo maximalno energijo za učenje nemščine.

well, fuck you then...

Kako obožujem tiste rdeče ali pa pisane balone v obliki srčkov... Pa vse tiste polne izložbe trgovin, ki so do vrha napolnjena z sladkarijami v obliki srčkov... Kako vse to zgleda načičkano in prenakičeno. Ljudje, ki so v zvezi že dober mesec dni prej lahko načrtujejo kaj bodo kupili svoji ljubljeni osebi. Kakšna globalizacija! 

Pa ne me razumet narobe, res je lepo ker je vse v vzdušju zaljubljencev, kar pa še ne pomeni, da me včasih ne prime, da bi kakšno izložbo pošteno zbrcala in ji povzročila popoln genocid! Res je, že prvi stavek sem se pošteno zlagala. :)

Kaj podariti sam sebi za valentinovo, ko si pa tako krasen? Zapravljanje za svojo dušo vsekakor pride v poštev. Kupiti pa moram še baterije za prijateljico, ter nekaj sladkega za mojo sestrico. 

HAHAHAHAHA !

Life is not fu*king easy

The only two places where I absolutely feel safe are either in a bed with fresh, white sheets and pillows surrounding my head or in water. Like on the bottom of the swimming pool. 

Alone. Weightless. Peaceful. Nobody talking. Nobody pretending. Just being.

Those are the only two places. 

Everywhere else I get smacked in the face with arrogance, ignorance, shallowness...

They knock me down and leave me bleeding on the floor.

Do what you love and fuck the rest!

-  http://www.youtube.com/watch?v=FswDuVmGXFw

I feel a sort of joy planted in my heart. That fire that argues with me and disagrees with the things that make me, me.

We all have that fire I suppose, that regretment and self centred idea. That creature that eats us from inside out, that spider that keep us from sleeping at night, that devil who clearly likes to watch us suffer. That darkness which remind us how destroyed and lonesome you have turned yourself into. It creeps and hangs over us like a dark cloud. As much as I tried to act like it is not there, the more involved becomes in my life. The more and more the thoughts becomes daily. I wish this, I wish that, I imagine that, hope for this... I guess the more humane it makes us, the more grounded it keeps us. I like to think of being insecure and naive to the world around me, makes me dig myself more into this dark soul- called life.

Maybe the beauty is an illusion of the heart. Beauty exists, maybe not out there, maybe not the visible, maybe not the touch of it... But the meaning and the imagination that can lie behind it if we all just let it be. If we leap to these thoughts, maybe there would not be a reason for them to disappear. 

Maybe the hate that lives in all of us will die. Doubt it, we all grow, and live through these situations that shows us how fucked up and useless the human race has become. We all hate, we all regret, it is called living. 

Becoming and creating ourselves into the monsters we said we would never become.

Things change. But this does not mean that they get better...

Some things just hurt more than others.

Things break all the time. Glass, and dishes, and fingernails. Cars and contracts and potato chips. 

You can break a record, a horse, a dollar. You can break the ice. 

There are coffee breaks and lunch breaks, and prison breaks. Day breaks, waves break, voices break. 

Chains can be broken. So can silence, and fever.

Promises break. 

Hearts break.

Naredila je tisto kar je čutila, da je prav. Kar je globoko v sebi vedno vedela, da je prav.
Da te pomembne odločitve ni sprejela prej, je bilo krivo okolje v katerem je živela. Bala se je, da jo bodo ljudje ponovno prelepili z nalepkami, ki jo bodo označevale in spremljale na vsakem koraku, ki ga bo naredila. Bale se je prezira in zasmehovanja v očeh drugih... Bala se je zaničevanja.
Pot je videla le v razhodu, vendar ni bila dovolj močna, da bi sprožila to bitko. Odlašala je in s tem ubijala sebe. Dušila se je. Z vsakim dnem je postajala bolj zamorjena... In sploh, povsem preveč je razmišljala o stvareh, ki so se, ali se bodo zgodile. Ure je lahko prebila z eno preprosto mislijo, ki jo je zaključila na tisoč različnih načinov. Svoje misli je zaposlila z nečim, kar se nikoli niti ni nameravalo zgoditi.
Ko je končno prišla do sklepa da nemore naprej... Da s tem ubija samo sebe, je odšla. Za leto dni je odšla iz domačega kraja v širni svet. Novim izkušnjam naproti.  Hotela je mir. Potrebovala je čas samo zase.
Pred slovesom pa ji je najbolša prijateljica povedala, da zaupanje ni lovljenje tistega, ki izgublja tla pod nogami... Zaupanje je podpiranje tistega, ki začne izgubljati ravnotežje.
Ko je končno vstopila v letalo se je njeno potovanje ponovno začelo na trdnih temeljih. Zavedala se je, da jo bodo ljudje, ki jo imajo resnično radi počakali... in ona sama bo enako vesela, ko jih bo ponovno ozrla.

Never a failure, always a lesson...

(S)he (be)lie(ve)d

Prekleta resnica! Včasih se mi zdi, da je naš svet narobe zgrajen. Da tisti, ki škodujejo drugim na koncu koncev vedno zmagajo. Vedno preživijo brez kakršne koli praske, udarca... Norčujejo se z ljudi, ki jo jih hoteli spremeniti, ki so jih ljubili, ki so jih imeli tako radi, da so rajši trpeli, kot pa bili brez njih... Vedno znova so ranili sami sebe. Toda bolečina, ki so si jo zadajali jih je ohranjala pri življenju. Močno so se oklepali nečesa, kar je že zdavnaj umrlo.

Tisti, ki naj bi ustvaril svet je očitno tudi narobe narejen. Kot, da ne vidi koliko krivic se dogaja po svetu? Kot, da ne bi mogel pomagati vsem kot so nas učili pri sveti maši in verouku. Vedno, ko imaš težave se obrni na njega. On ti bo vedno prisluhnil... Pa ja, včasih se mi zdi kot, da si namenoma zatiska ušesa, da nebi slišal prošenj, za katere tako upaš, da bodo uslišane. Kot, da sploh nebi obstajal...

Wendy, poznaš kraj med budnostjo in sanjami? Med vzgibom in resničnostjo?

Kraj, kjer se vedno spomniš svojega sanjarjenja?

Veš tam, te bom vedno ljubil.

Točno tam, te bom vedno čakal!

                       -Peter Pan

vedno v nikoli.

Želim si sneg, veliko snega.

Želim si, da bi se zbudila v zasneženo jutro,

saj veš ko vzameš plašč in kapo,

ter se učasih celo v copatih vržeš v sneg.

Zame je to popolnost.

Občutek brezčasnosti in največje možne sreče. 

Sanjala je o tem, da bi se lahko dotaknila snežink, ki naletavajo. Želela si je občutiti mraz, ki bi ji prišel čisto do kosti. Imela je še toliko želja, ki so se ji počasi, vendar tako vztrajno izmikale iz rok.

Neznosna telesna bolečina je to preprečila. Vprašala se je, ali si bo od te bolečine sploh kdaj opomogla. Tako jo je bolelo, da bi kar kričala. Zdaj, ko je bolečina še vedno tukaj, a lahko vsaj spet hodi in govori, jo preveva občutek popolne nemoči in absurdnosti. Tako je torej? Vse možnosti se kar na lepem razblinijo? 

Življenje, polno načrtov, komaj začetih pogovorov, še ne uresničenih željam, v sekundi ugasne in ničesar več ni, ničesar, kar bi lahko storili. Zakaj ni mogoče časa prevrteti nazaj? Kdaj bi ga bilo tako prekleto dobro. Včasih zaradi srčnih težav, toda povečini časa, zaradi bolezni. Da bi lahko drugače skrbel za svoje krhko telo, da bi ga varoval in ne izpostavljal raznim odvisnostim. Pijači, mamilom, cigaretom... 

Prvič v življenju je začutila besedo- NIKOLI. To je grozljivo. To besedo izgovorimo stokrat na dan, toda ne vemo, kaj govorimo, dokler se ne srečamo z resničnim NIKOLI VEČ. Navsezadnje se vedno slepimo, da imamo prihodnostv svojih rokah; nič se nam ne zdi dokončno. Ko umre nekdo, ki ga imamo radi... tedaj, zares začutimo, kaj pomeni, in to zelo zelo boli. 

Kot ognjemet je, ki v hipu ugasne in na vse spusti temo. 

Počutila se je samo, bolno, slabo ji je bilo in vsak gib je zahteval neznanski napor. Napor, ki ji je pobral vse moči.  In kar naenkrat je izdihnila za vedno.

Vsi so že odšli, se razkropili. Verjetno tudi že skoraj pozabili nanjo...

Njen mož in sin pa sta se na lepem ustavila, globoka zadihala, pustila zimskemu soncu, da jima je ogrelo obraz in prisluhnila glasbi, ki je prihajala od zgoraj. ˝ Mislim, da bi mami uživala v tem trenutku. ˝ je rekel sin. Še nekaj minut sta postala tam in poslušala glasbo. Oče se je še kako strinjal s sinom. 

Zvečer, ko je razmišljal, da je navsezadnje življenje ubistvu en velik brezup, a znotraj tega tudi nekaj trenutkov lepote, v katerih čas ni več isti.Čas se je zanj ustavil, ko jo je prvič zagledal! In od takrat, od kadar so sledili samo trenutki sreče z njo in njunim otrokom, se čas niti za milimeter stotinke ni premaknil. Stal je. Toda ponovno se je prižgal s trenutkom, ko je ona telesno odpovedala. S trenutkom, ko je njeno srce nehalo delovati. S trenutkom, ko je lesk v njenih očeh umrl. 

Z njeno smrtjo je bilo kot, da bi note ustvarile nekakšen oklep v času, zadržanje... Kot majhna pavza, npr. četrtinska pavza, sredi celotne arije.Vedno v nikoli. 

Odločil se je, da bo zaradi nje lovil tiste~ vedno v nikoli trenutke. Lepoto v tem svetu.

smej se in jokaj nad srečnimi preobrati usode

Sprašujem se ali nisem česa spregledala. Počutim se kot nekdo, ki je zahajal v slabo družbo in je po tem, ko je srečal dobrega človeka, našel drugo pot.
Začutila pa sem še nekaj drugega- doslej neznan občutek. Ko pišem, sem zelo pretresena, pisanje sem morala za nekaj trenutkov odložiti in se razjokati. Spoznala sem, da trpim, ker ne morem narediti nič dobrega za ljudi okoli sebe. Pregloboko sem zabredla v to bolezen, jaz pa sem prešibka. Prepoznavam bolezenske znake mojih prijateljev, toda nisem usposobljena, da bi jih zdravila, zato sem prav tako bolna kot oni, čeprav se tega ne zavedam. Za hip sem verjela, da se lahko pozdravim tako, da zdravim druge, ki so ozdravljeni, tisti, ki jih je mogoče ozdraviti, namesto da hiram zato, ker jih ne morem rešiti. Kaj torej: naj postanem zdravnica? Ali pisateljica? Saj to je precej podobno, kajne?

I hope you make mistakes. 

Because if you are making mistakes, then you are making new things, trying new things, learning, living, pushing yourself, changing yourself, changing your world. You are doing things you have never done before and more importantly you are doing- something! 

Make mistakes that nobody´s  ever made before. Don´t freeze, don´t stop, don´t worry that it isn´t good enough or it isn´t perfect, whatever it is: art, or love, or family, or work or life. 

Whatever it is you´re scared of doing, do it! Make your mistakes, next year and forever.

                                   

                                                                                                                               Neil Gaiman

remember me.

Morda živ pomeni, zasledovati trenutke, ki umirajo.

Sprašujem se ali se ne spreminjam v zakompliciranega esteta, ki je nagnjen k filozofiji? Večino časa se mi zdi, kot, da sem razpeta med resničnost in vzgibi, nekje v drugi razsežnosti. Zdi se mi, da moje razmišljanje deluje drugače, kot od drugih. Ne, da je narobe, vendar tako drugačno... Tako posebno, da se večino časa, niti ne približam njihovemu svetu, niti ga ne razumem...  Gre za vprašanje prostora, ne časa v katerem se gibamo. Kajti smisel vsega je ravno v dogajanju. V vsakem posamezniku gre za minljivo razporeditev stvari v hipu, ko v sebi prepoznamo lepoto in smrt hkrati. 

And even if never talk again,

please remember that I´m forever

changed by who you are 

and what you meant to me.

Pod lupino.

Zjutraj si ponavadi vzamem čas za poslušanje glasbe. Glasba igra pomembno vlogo v mojem življenju. Z njeno pomočjo prenašam.. no... vse, kar moram prenašati.
Glasba ni samo užitek za ušesa, tako kot je kulinarika za barbončice ali slika za oči. Vem, da ni nič kaj posebnega, če zjutraj poslušam glasbo: poslušam jo zato, ker obarva celoten dan. Čisto preprosto, a vseeno težko razložim: verjamem, da lahko izberemo svoja razpoloženja, ker imamo večplastno zavest in zmožnost, da dostopamo do različnih plasti. Na primer, kadar se želim sprostiti, si zavrtim nekaj, kar me prestavi v neke vrste odsotno razpoloženje, kjer me stvari v resnici ne dosežejo, kjer jih lahko ogledujem tako, kot bi gledala film.