Determination (:

Mojih 50 odtenkov sive.

We lose ourselves in the things we love.

We find ourselves there, too.

1. If you were a super hero what powers would you have? Well, I could fly and I would have that magic red ring, which could make flames of fire every time I wanted.

2. What was your last dream about? If nightmares are dreams too, then I dreamt about my closest family which has gone through some difficulties. 

3. What would you do if you won the lottery? I would buy my own island (:

4. Are you psychic in any way? I think I was, when I was younger, but now I lost my ability I guess...

5. Are you a good lover? ;$$ hm, let´s ask someone who tried?

6. Where would your dream holiday be? Atlantida :D

7.  What is your favourite song? Sex on fire- Kings Of Leon

8.  What would be your ideal partner? Handsome, sincere, hard-working, gentle man, who should have a great humor and selected taste for fashion. 

9. Do you want children? Ohhh, Yess I do :)

10.  If you could go back in time to change one thing what would it be? I am not proud of everything I did, but I am pretty sure I would do it all again. So no regrets ;) 

11. Have you ever been on TV? Yes, I were. 

12. Do you prefer baths or showers? I prefer baths. 

13. If you could live anywhere, where would that be? I do not know, all I know is that I do not want to live where I live now... 

14. What do you wear to bed? Depends on seasons :)

15. Do you prefer sunrises or sunsets? Sunrises!

16.  Do you like scary movies? No.

17. What are your favourite swear words?  :: GO FUCK YOURSELF ::

18. What is the longest you've gone without sleep? 1 day and a half.

19. Do you have any scars? yes I have

20.  What did you want to be when you grew up? A hairdresser? silly right ;)

21. Are you scared of flying? Hell no! :D

22. Would you rather trade some intelligence for looks or looks for intelligence? As my history teacher says, that I will come very far just because I am looking good, I would trade some looks for intelligence. HAHA

23.  Are you reliable? Yes I am.

24. Are you proud of yourself? I am not yet, where I want to be, but I am walking slowly to my goal which will make me proud and will fulfilled my hopes. 

25.  If you could ask your future self one question what would it be?    ˝ Am I happy? ˝

26. If you could breed two animals together to defy the laws of nature what new animal would you create? weasel-cat with fluffy white fur :3

27. What is the most unusual conversation you've ever had? It is hard to name one specific conversation :P

28. Are you much of a gambler? well, I guess I know how to hold myself back. 

29. Are you a good liar? It depends on situation.

30. Are you a good judge of character? No, I am too innocent and I always look for good things in people. 

31.  What is your favourite saying? - dum spiro, spero.

32.  What is your most expensive piece of clothing? dress, from my ex boyfriend for over than 250 €

33.  What is your favourite smell/scent? Lavender ;*

34.  Can you blow bubbles with bubblegum? HAHA, what a stupid question!? Of course I can!

35.  Can you curl your tounge? mhm

36.  Is your bellybutton an innie or outie? haha, let me see.. It is innie :D

37.  What would be your dream car? no hesitation- MINI COOPER!

38.  Are you left or right handed? I am right handed, but really I am left handed...

39. What was the last book you read? Mmm, fifty shades darker ;**

40. If you could learn any language fluently what would it be? French. 

41.  What historical Figure would you love to see in 21st centuary life? Vasilij Grigorjevič Zajcev.

42. Who was better, the Beatles or Elvis Presley? hard to say.. The beatles.

43.  What animal would you most like to have as a pet? A penguin 

44. Do you like poetry? I adore poetry! :)

45.  What would your dream job be? A doctor or a worldwide known writer

46. How long does it take you to get ready? 15 minutes

47.  What do you think the greatest invention has been? fire

48.  Do you suck or bite lollipops? hhahaha, suck

49. Do you talk to yourself? yes, often.

50.  Do you find yourself attractive? Only on my good days :)

Days like this I want to drive away.

And I know it is long gone

and that magic Is not here no more,

and I might be okay but I am not fine at all...

Adele- Someone like you

Mar ne bi bilo čudovito, če bi moje oči lahko fotografirale? Vsi tisti ljubeči pogledi pomembnih ljudi v mojem življenju bi mi olajšali trnjavo pot skozi življenje. Vse kar bi bilo potrebno bi bilo, da si v slabem trenutku pred svoje oči prikličem nekoga, ki ga obožujem ali pa nekaj, brez česar ne morem živeti. Nekaj kar mojemu življenju podaja smisel. Sliši se nadvse preprosto, vendar v praksi ni tako. 

V življenju te vsak dan, kaj razočara. In ja, tudi jaz se zavedam, da te prizadane le tisto, kar sam pustiš da se te dotakne. Vendar to ni absolutno resnično, kajti včasih nimaš moči, da bi postavil zid okoli sebe in se pretvarjal, da je kriza minila. Namesto tega kloniš pod pritiskom in takrat dobiš tisti odvraten občutek, da je morda danes tisti dan, v katerem preprosto ne moreš zmagati. 

V tistem izbranem trenutku, ko skoraj že obupaš, vidiš druge, ki se naslanjajo nad tvojim neuspehom in te pomilujoče gledajo. Takrat po mojem mnenju zrasteš za par centimetrov, ko dokažeš sebi, da premoreš toliko volje, da se jim še vedno uspeš zmagovalno nasmehniti nazaj v obraz. Kajti prava moč je v tistemu, ki se po padcu vedno znova pobere s tal in se hkrati nekaj novega nauči. Torej po tem sklepam, da bi bilo najbolje, da ob naslednjem padcu, s seboj vzamem udobno blazino, ki mi bo olajšala stik s tlemi, s kruto realnostjo.  

I am only a crack in this castle of glass.

I do not regret a thing. That I met you. 

That I feel in love with you. If I were to meet you again, 

even knowing that sadness awaits me, 

I would definitely fall in love with you again. 

-Green Day- Forgotten

Sedela je na leseni klopici sredi železniške postaje in opazovala ples snežink, ki so si utirale pot na zemljo. Verjetno so tekmovale, katera bo hitrejše pristala, katera bo tista, ki bo osvojila točno določeno mesto pred drugo. O moj bog, kako je oboževala prihajajočo zimo! Mraz, ki ji je obarval ličnice v svetlo rožnate tone. Piš hladnega vetra, ki jo je opominjal, da jo lahko pogrejejo le topla oblačila. Jutranja megla, ki ji je dala občutek zavetja, ko je odhajala v šolo. 

Četudi je šlo med novo zapadlimi snežinkami za tekmovanje, so le te izgledale naravnost veličastno. In takrat si je zaželela postati nevidna. Hotela je izhlapeti v nebo, se jim pridružiti in se skupaj z njimi zabavati. Hotela je pozabiti na vsakdanje težave in bolečine, na trpljenje, ki jo je za vedno zaznamovalo. V tistem obupanem drobcu sekunde si je celo zaželela, da bi njeno mesto zasedel nekdo drug. Vseeno ji je bilo, če je glavna igralka svojega življenja in ima za to mesto celo plačano vstopnico, ki ji zagotavlja, da je le njeno. Tisto sekundo, si je zaželela stranske nepomembne vloge. Hotela je konec duševnega trpljenja. Naveličanja. Življenje nekakšnega zombija, ki le čaka v vrsti ali pa sledi družbi, katera se vsak dan znova pomika po ustaljenih tirnicah. Hotela je avanturo, ki ji jo čudovita zima lahko nudi. Ampak očitno se to nebo zgodilo, in morda, čisto po naklučju je tako tudi prav. Zato je le vstala z lesene klopice, ki jo je že začenjal pokrivati sneg ter s težkimi koraki odšla proti množici.

Povprečnost

Zazidani v svoj svet

ne vedo, 

da je kje še kaj drugega

kot ta varna majhnost, 

v kateri se vsi poznajo

in je za vselej določeno,

kdo mora biti zgoraj

in kdo pri tleh. 

Če se pojavi kdo,

ki je drugačen,

ga izločijo. 

Za vselej.

( Neža Maurer, Drevo spoznanja )

Youth- daughter

Žalosten je lahko le živ človek. 

Črna luknja.

Na čase sem jezna sama nase, ker se podredim sistemu, v katerega je pahnjen vsak posameznik, da me pohodi. Brezsrčno me potlači, k tlom, kjer me pusti krvaveti. Počasi. Boleče. In neutrdljivo. Nasmiha se mi z njegovega zornega kota. Z obzorja, kjer ni krivičnosti. S tam, kjer je le modrina, ki pa ne pomeni svobode. Pomeni suženjstvo, nekakšno diktaturo, ki ji brezglavo sledi.
Zavedam se, da s teh krvavih tal težko prideš še kam nižje, kajti tvoj namen je ponovno vstati v veličini. Tokrat biti tisti, ki pohodi in kaznuje druge. Boriti se, v imenu pravičnosti za nek višji cilj. Postati moč in znoj ljudstva, ki je zatrto. Upanje, ki je namenjeno ponovnemu boju. Klicu po izpolnitvi poprej zastavljenih resnic, ki so bile dolgo zatrte v kali, kjer so se počasi, ampak res počasi oblikovale. Z namenom, da bi bile prav one tista ideja, ki bi povrnila vero. Vero v pravičnost.

The trouble is, you think you have time.

Čas je iluzija.

Amazing, kako čas hitro leti mimo vsakega posameznika. Če primerjam današnji in včerajšnji dan pravzaprav ni neke pretirane razlike. No, le v vremenu... 

Po pravici povedano mi zelo sede deževno vreme, saj ne ponazaraja nobene naglice, hitenja. Ušeč mi je svet, ko se ljudje skrbno skrivajo pred dežjem, sama pa se mu nastavljam, da ga zares čutim. Lahkotne dotike, ki se v stiku z mojo kožo spremenijo v solze. 

Če pa se ozrem le za dober teden dni, pa lahko rečem, da je use spremenjeno. Ne da je popolnoma drugačne, vendar je tempo življenja zavit v nekakšen drugačen papir, kot da ti posamezen mesec, teden.. nudi priložnost, da popraviš vse kar obžaluješ, si izboriš tisto, po čemer hrepeniš, pozabiš slabe trenutke, se spomniš na dobre...  Mogoče preveč čutim evforijo novembra, ali pa so krive počitnice, ki mi nudijo obilico spanja in s tem ogromno neporabljene energije, ki se skladišči nekje, kjer je ne potrebujem. Ampak upam, da je krivo prvo.

There are no happy endings.

Endings are the saddest part, 

so just give me a happy middle

and a very happy start.

Njegov pogled je uhajal od biljardne mize do nje in v enakem vrstnem redu vedno znova in znova. Ljubeč pogled je čutila na sebi, zavedala se je, da jo opazuje na način, ki mu je bil prepovedan. Gorela je ob misli, da njegove oči govorijo zgodbo, kateri konec nikoli ne bo spisan, ker ji ni namenjen. 

Nekoč ni bilo potrebe po hitrem odraščanju, po premlevanju stvari, ki se zgodijo spontano. Sedaj čutim pritisk sveta in zahrbtnost lastne usode. Glasovi, ki jih slišim v glavi so le spomini. Spomini na srečo, na dneve, ko sem še lahko čutila ljubezen. In potem spomini, kako se je vse pričelo podirati. In takrat me obda tema. Zaslišim počasne melodije, vendar močne in odmevajoče. Zavzamejo strukturo mojega telesa in me ponesejo v neskončno temo. Prav v tisto temo, ki je bila včasih moje zatočišče.

-http://www.youtube.com/watch?v=1MwjX4dG72s 

This time.

     She had blue skin

And so did he.

He kept it hid.

  And so did she.

              They searched for blue,

               their whole life through,

          then passed right by- 

  and never know.

Njegovi prsti so drseli po kitari. Njegov glas pa je zvenel spokojno, kot mehek dotik odeje, v katero se zaviješ, ko te zebe ali pa ti je tesno pri srcu. Svojega pogleda ni umaknil h njenemu, ostal je zbran. Z dušo in telesom je čutil glasbo, ki je prihajala izpod njegovih prstov. Telo se je gibalo v ritmu. Glas, ki je prihajal iz njegovega telesa pa je bil čuteč in skrivnosten. Ob vsaki zapeti besedi se je skozi njegovo telo vsulo tisoč drugačnih čustev, ki jih je čutil do nje. Poteboval jo je, kot zemlja potrebuje sonce, da lahko normalno funkcionira. Potreboval jo je celo bolj, kot izgubljeni popotnik potrebuje vodo sredi puščave. Potreboval jo je, vendar ne le poleg sebe, potreboval jo je v sebi. Hrepenel je po njej. Hrepenel je po združitvi njunih teles. Predstavljal si je, da je to tako enostavno kot je sožitje med njim in kitaro. Ko on igra, se ona odzove nanj. Iz enega odmeva bi povzročil ples dveh teles. 

Ko je končal je pogled uprl med občinstvo, vstal in se priklonil. Kljub bučnemu aplavzu v dvorani ni odšel nazaj na oder. Odšel je s punco svojega življenja naravnost v dodeljeno sobo, ki mu je pripadala kot nastopanjočemu pevcu, kjer bi se lahko dolgo dolgo ljubil. 

Sometimes I think a soul mate is someone

who will make you be the most

YOU, that you can possibly be.

In potem se ponovno vprašam, kdaj pravzaprav preboliš nekoga, ki je le nekaj časa nazaj sestavljal tvoj vsakdan?- Takrat, ko tvoje srce začne razumeti. Ko se začne zavedati, da je včerajšnji dan preteklost in, da nikoli ne bo več tako, kot je nekdaj bilo. 

Moje srce ni zmedeno, zmedene so le moje misli glede tebe, naju, najine preteklosti. Globoko v sebi se še vedno na čase vprašam, kako se je vse to pravzaprav začelo? Verjetno zelo preprosto, kajti zadnjih nekaj mesecov sem premišljevala le o tem, kaj ljubezen pravzaprav naredi. 

Ljubezen povzroči, da se prijateljstvo zlomi, da te bolečina o prevari razjeda na vznotraj in da se na koncu koncev vse konča, ravno tako preprosto kot se je začelo. Zelo lahko je reči, vendar je zlomljeno srce tisto, ki je krivo, da se človek spremeni. 

But remember, God will never take something away from you without the intention of replacing it with something better.

Good life.

Oko naj bo vedno

radovedno...

pardon: radovidno!

svet je tako svetel -

glej, glej!

 pa dobro se imej!

Jezik je mogoče uporabljati na različne načine. V vsakodnevnem življenju ga običajno uporabljamo na smiseln način, kot sredstva medčloveškega sporazumevanja in spoznavanja sveta. 

Vendar pa je jezik mogoče uporabljati tudi drugače. Z besedami se je mogoče igrati in zgraditi domišljijski svet, ki je povsem drugačen od resničnega sveta, v katerem živimo: v tem svetu vladajo povsem drugačna pravila, predvsem pa ne velja zakon smisla, zato je ta svet karseda smešen in zabaven.

Do not ruin today, by remembering yesterday´s problems.

Imperfection.

Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne pozanjo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. Nihče se te ne more dotakniti, če tega sam nočeš. Samo vljuden moraš biti in se smehljati in se izogibati preganjavicam, saj o tebi govorijo, ne glede na to, kaj uganjaš, temu se ni mogoče izogniti, tudi sama bi navsezadnje ravnala enako.

Seveda pridejo dnevi, ko tudi jaz komaj čakam, da grem spat zvečer. Dnevi, ki bi jih bilo najbolj pametno izbrisati s koledarja. Ampak tako to je. To je normalno. Skrbelo naj bi me šele takrat, ko slabo razpoloženje traja več tednov, mesecov, celo let. Takrat se znajdeš v globokem vodnjaku brezupa in samopomilovanja, iz katerega vedno znova misliš, da ne boš našel poti... Pa jo najdeš, samo če hočeš. 

My feelings woke me up in the middle of the night.

Prišla bo

in stopila v moje srce. 

Ne zato, 

da bi me pohodila. 

Zato, 

da bi videla dlje. 

So stvari, ki jih je treba videti ob točno določenem času. Niti prej niti pozneje. Če jih vidiš prej ali če jih vidiš pozneje od pravega časa, je slabše, kakor če jih sploh ne bi videl; zato ker, tudi če jih ne vidiš, živijo svoje življenje v tebi, v tvojih predstavah, ali pa boš o njih še sanjaril in jim boš s tem v sebi dal življenje. Če pa jih vidiš prezgodaj ali prepozno, je kakor da bi ubil nekaj v sebi, nekaj, kar je do tedaj živelo v tebi, ali nekaj, kar bi se v tebi moralo roditi.

It was one of those perfect autumnal days 

which occur more frequently 

in memory than in life. 

Zavedala se je, da bi lahko počela karkoli hoče. Pa vendar jo je vedno nek določen obrambni mehanizem ustavil pred vsem, zaradi česar bi imela naslednjega dne lahko slabo vest. Toda tokrat ji je bilo celo žal, da se ni prepustila zamaknjenosti, zaradi določenih substanc... Obstala je trdna in sama sebe prepričevala, da ni kot druge. Ni kot tiste obupane punce, ki se nekomu predajo zaradi osamljenosti, ona se preda, ko je pripravljena. Vendar pri njej vedno ostane tisto odprto vprašanje, če ni za vse skupaj prav zaradi njene morale, nato nekoliko prepozno? In potem se z obžalovanjem še enkrat vpraša, zakaj ni kot tiste druge punce...

Impresija.

Ostri ritmi

Jaz sem zlomljen lok

nekega kroga. 

In sem strta figura 

nekega kipa. 

In zamolčano mnjenje

nekoga.

Jaz sem sila, ki jo 

je razklala ostrina. 

Kot da hodim

po osteh, 

vedno hujša mi je 

tvoja mirna bližina.

  

                                                                    Srečko Kosovel

Prvega ne pozabiš nikoli.

A: I love life.

B: Huh,? But you just got dumbed...

A:  Well yea... And I am sad.

But at the same time I am really happy

that something can make me feel that sad. 

It is like... it makes me feel alive, you know?

It makes me feel human. The only way I can feel this sad now,

is if I felt something really good before. 

So I have to take the bad with the good. So I guess,

what I am feeling is like a beautiful sadness. 

Zame si postal stalno pristno odsotno bitje. Ni te ob meni, vendar si bolj prisoten od mene same.

Prikradeš se v moje misli medtem, ko hodim po ulicah, prečkam mostove, gledam v reko, ko od časa do časa dvignem pogled proti nebu, sedem na kakšno klop, ko se ponoči zbujam in gledam v temo... vse to počnem, vendar mene ni, ti pa si vedno tukaj-

misel, da svoji sedanji ljubezni šepetaš besede nežnosti, jo greješ, ljubkuješ... Ko si nehote predstavljam vajini telesi, ki se združujeta, si predstavljam vajino prihodnost, tisto prihodnost, o kateri sva nekoč tudi midva sanjarila. Tisto o večni ljubezni, družini in domu. 

Vse to, se še vedno znajde, po tako dolgem času v meni bolj zaradi mene same.

As humans we ruin everything we touch, including each other.

I always wonder why birds stay

in the same place

when they can fly anywhere

on the earth.

Then I ask myself 

the same question. 

Obožujem jesen. Obožujem vse te barve, ki me obdajajo. Pomirjujoča zelena se prelevi v rumeno, ta v oranžno, ona spet v rdečo... Zemeljske barve, ki nudijo uteho in nekakšno skrivališče pred svetom. Objamejo te z razumevanjem, ki ga dan danes povsod primankuje. 

Obožujem hladne dneve, ko si lahko ves dan zavit v toplo odejo, naslonjen na udoben fotelj s čajem ter dobro knjigo v roki. Nobenega hitenja, nervoze... ustvariš si svet, ki je narejen po tvojih merilih. Tam se prepustiš. Dihaš za sedanjost, za trenutek. Misli se zbistrijo, ne plavajo vse povprek kot ponavadi. Ustavijo se na mestu in se ne prikažejo. 

Na žalost se narava v svojem ritmu pripravlja na dolgo zimo, uživa še zadnje dneve življenja. In lahko bi rekla, da se z mano dogaja popolnoma enako. Pozimi na nek način hiberniram- sem v stanju, ko živim le za šolo in obveznosti. Jeseni pa rada pišem, rada krvavim na papirju, da med dolgo zimo obujam spomine, na svoj najljubši letni čas, kajti le takrat misli zlijem na papir v obliki razigranih barv, ki v nobenem pogledu ne prikazujejo mojega stanja. 

I feel like I should just stop thinking about it, you know, but I can not. 

Ni se zavedala da tone globje in globje, čeprav jo na površju čaka sreča. Zibala je svoje telo v ritmu glasbe in se prepuščala navideznim valovom. Pustila je, da jo tok nese v napačno smer, čeprav bi lahko v vsakem trenutku potegnila krmilo in si življenje usmerila v pravo smer. Morda pa tega preprosto ni hotela storiti, morda ni bila pripravljena obupati... ali pa je bilo tisto kar je čutila, ko je pomislila nanj resnično. Predstavljala si je sebe v njegovem objemu, ko je bila njena najljubša pesem gostujočega izvajalca. V mislih je njegova roka drsela po njenih bokih, jo zibala in ljubkovala na dolgopozabljeni način. Spreletel jo je občutek zadovoljstva, pojavili so celo tisti majhni, nepričakovani mravljinci. Počutila se je živo, čeprav le za nekaj sekund.   

Vendar je trenutek minil in jo pahnil v resničnost. Ponovno se je začelo vrtenje v krogu in tavanje v temi. 

I may forget what you said, but I will never forget how you made me feel. 

If I am not beside you. I am inside you.

There is a bluebird in my heart that

wants to get out 

but I am too tough for him,

I say, stay in there, I am not going 

to let anybody see

you. 

There is a bluebird in my heart that

wants to get out

but I am too clever, I only let him out

at night sometimes

when everybody´s asleep.

I say, I know that you are there, 

so do not be

sad.  

                                                       Charles Bukowski

I never fall apart, because I never fall together.  

Tvoj korak, moj korak, tvoj korak, moj korak... a kmalu se nekaj zalomi. Vse kar je bilo do takrat jasna slika, je sedaj postalo zamegljeno mojim očem. Nimam moči, da bi se še trudila izostriti sliko, kajti vse kar vidim zadnje dni, je tema. Vse je tiho, mirno, nobene besede od tebe, ki je namenjena meni. Samo meni. 

Potrebujem te, da v meni vzbudiš strast. Potrebujem te, da z mano sestavljaš celoto. 

Hrepenim po tebi, po ognju, ki sem ga občutila ob vsakem tvojem pogledu. Vendar zaradi tega hrepenenja trpim, ker se vse dogaja počasi, prepočasi. Dnevi se vlečejo. Minute naenkrat postanejo ure, ki jim ni in ni konca. Oblike postanejo nedifinirane, svet se ustavi... Jaz pa te čakam, obupavam, in spet čakam. Sama sebe uničujem, kajti upam na zgodbo, kateri konec ni namenjen. 

And no matter what I do. I always forget to forget you.

Every generation needs a new revolution!

It is not what you do, it is how you do it. 

It is not what you see, it is how you look at it.

It is not how your life is, it is how you live it.

Mnogi spregledajo temeljno dejstvo, da na tem svetu obstajajo nekateri ljudje in stvari, s katerimi pač moramo shajati, in da še tak odpor ter kritiziranje ne bosta dosegla nič drugega kot to, da bosta okrepila frustracijo. Frustracija pa je kombinacija razgretosti in stresa, za katero sta naravno zdravilo hladnokrvnost ter mir. Verjamem, da sta dosegljiva, če bo naša potrpežljivost rasla. Hkrati pa se bomo mi odzivali z inteligentnostjo, namesto s čustvi.  

Sedim, od poslušanju sveta, ki hiti mimo mene. Vendar je vse, na kar lahko mislim le preprosto vprašanje: Zakaj pravzaprav sedim tukaj? In po pravici povedano: Ne vem. V tej popolnoma materialistični družbi ne prepoznam več svobode, enakosti... Kljub temu, da trdno verujem v življenje, svobodo in srečo, se počutim ujeto v dnevno rutino. Povsod polno ugibanj glede kriz, denarja, celo glede lepih stvari. Bodo trajale? Ne, ne vem, mogoče... Vendar se zmerom najdejo ljudje, ki bodo trdili, da ta ugibanja ne obstajajo, ker sami tega ne občutijo. Kakorkoli. Zavedam se, da pozneje lahko zavržeš tisto, v kar ne veruješ. Ampak jaz želim verjeti v boljši jutri, v svobodno izražanje posameznika... Po pravici povedano hočem verjeti v prihodnost. Danes, jutri, zavedno.

No matter what people tell you, 

words and ideas can change the world. 

Do not be afraid to move forward.

It will grow inside me, 

until it explodes...

Celoten univerzum vibrira, zato je pomembno, da smo v harmoniji z vibracijami. Vibracije prejemamo od ljudi in predmetov, ki nas obdajajo. Dotikajo se nas in mi se nezavedno odzivamo nanje. Pomembno pa je kultivirati občutljivost na pozitivne vibracije, ki prihajajo iz vira našega življenja. Kajti, če nismo pozorni na različne stopnje vibracij, lahko na svoje slabe dni postanemo ravnodušni, depresivni, slabotni, razdržljivi, pusti... Ena od najbolj nedvomnih resnic je, da nam življenje ne bo dalo nič več, kot bomo sami dali življenju. 

Sama sem to občutila ravno danes, ko bi morala ostati doma in se pozdraviti do konca, pa sem namesto tega  uveljavljala svojo trmo. Hotela sem v šolo, čeprav me je še mati rotila naj ostanem doma. Smešno, vendar je tudi tokrat nisem poslušala... Zjutraj sem vsa zadihana od teka zamudila svoj avtobus, zato sem bila prisiljena  vzeti tistega, ki je popolnoma zaseden, še predno pride do moje postaje. Celo pot sem stala in stanje se mi samo še slabšalo. Dobila sem vrtoglavico, na avtobusu sem videla vse podobe zamegljene, slišala sem vse ostale, le sebe ne... Občutek je bil, kot da bom vsak čas izgubila zavest, da bom odšla. Komaj sem se prisilila, da sem si v mislih štela do števila 5- vedno znova in znova, dokler nismo prispeli do Domžal. Končno. Tam sem z zadnjimi močmi iztopila iz avtobusa in si želela končno usesti- komor koli, tudi na tla če ne bi bilo drugače... Ko sta od nekje prišli moji prijateljici Petra in Melita. Ne prijateljici, sestri ter me začeli objemati ter me spraševati, kaj je narobe? Slišala sem ju, nisem bila pa prepričana ali onedve sploh slišita mene. Odgovorila sem jima s svojim hripavim glasom nekaj o mojem počutju... Niti se ne spomnim kaj točno sem povedala, toda nista me spraševali ničesar, le nemudoma sta me odpeljali domov. 

Nevem, kaj se je v meni nabiralo skozi zadnje dni, vendar očitno to ne sme ostati. Naučiti se moram odpreti življenju in življenje se bo ponovno odprlo meni. Entuziazem dela čudeže, kajne?

You are messing with my head. Who do you think you are?

˝ I can not explain what I mean. And even if I could, I am not sure, I would feel like it.˝ Rada bi se osvobodila teh spon in neodgovorjenih vprašanj, ki se mi motajo po glavi. In verjetno bi bilo veliko lažje, če ne bi na ritmu zbolela. Dobila sem namreč vročino, prehlad... In danes naj bi počivala, in kot vedno mi misli ob nedelu ali dolgočasju odidejo kamor nočem. Stokrat premlevajo eno in isto situacijo in si potiho želijo, da bi se končala popolnoma drugače kot se je.
Smešno, vendar sem šele danes dejansko začela razumeti Holdna, iz knjige Catcher in the rye, ki jo imamo letos za domače branje pri angleščini, saj fant vsem daje tak vtis kot, da mu je vseeno za cel svet, v sebi pa se zaveda točno kaj želi in kaj namerava, da bi to dobil. Ljudem se težko odpre, vendar tiste, ki obožuje kuje v zvezde. Ob osebi, ki jo vzljubi dobi taka čustva, o katerih pisatelji govorijo v svojih romanih.
Sama pa sem še vedno najbolj zmedena, glede tega, kaj se skriva za vsem tem. Zavedam se, da je veliko resnice potlačene v nek temen kot srca ali pa je preprosto skrita očem. Čeprav se ne vdam zlahka, tokrat ne vem ali je sploh prav, da še vztrajam? Ljudje mi pravijo, da postanem preveč intenzivna, ko pride do čustev... Sama pa se zavedam, da sem taka le do trenutka, ko končno preberem osebo, ki mi ta čustva povzroča. In pri njem mi to očitno nikoli ne bo uspelo.

Dear God, 

Make me a bird, so I can fly far, 

far away form here.