To be reborn. You have to die first.

Že nekaj časa se počutim tako drugače kot ponavadi, saj se mi bo življenje obrnilo na glavo. Do letos sem vedno imela načrt. Vedno. Po končani gimnaziji bom odšla na izbran faks in nato na magisterij... no, pa načrt le ni več tako predvidljiv. Izpiti tretjega letnika so narejeni, diploma se bo pisala v prihajajočem mesecu, nato pa- blink- prazna stran poglavja. Vzeti nameravam absolventsko leto in iti na Erasmus prakso v tujino, vendar to šele z novim letom, do takrat pa... Rada bi počela toliko stvari. Rada bi potovala, rada bi se končno naučila igrati na akustično kitaro, rada bi opremila svoje stanovanje na novem naslovu, rada bi opravila tečaj za reševalko iz vode, rada bi nudila poslikavo telesa s kano, rada bi bila ponovno tako odločna in neustrašna, kot se poznam. Rada bi mnogo stvari tako naenkrat in s tako strastjo, da me duši. Želja me prestraši in imobilizira. Doseže, da sanje ostanejo le v moji glavi ali pa zapisane na listu papirja. Strah, ki kraljuje nad mano, mi vzame moč in pogum, da bi kljub izgubi in porazu vedno znova poskušala in uresničevala svoje sanje. Vrtim se v krogu... Krogu, ki postaja z vsako neuresničeno željo večji in težje zlomljiv. Biti figura v njem in se vrteti po že ustaljenih tirnicah, je postalo prenaporna naloga. Rada bi vse. Najrajši pa bi zlomila krog, v katerem se nahajam. Teh petsto kvadratov ni več dovolj. In še je čas, da podrem strahove in se rešim spon, ki me držijo priklenjeno na stvari, s katerimi sem se skozi čas sprijaznila. A niti ena od teh stvari me ne zadovolji, kot me je nekdaj. Čas je za spremembe. It is time to explode. 

''Sometimes you just need to relax and trust that things will work out. 

Let go a little and let life happen.''

Pay attention to the things that speak to your heart.

Surround yourself with the dreamers and the doers, 

the believers and the thinkers, but most of all surround yourself 

with those, who see the greatness within' you

even when, you don't see it yourself. 

My family

Kakšni zabavni prazniki! Božič sem preživela doma. S tem, ko rečem 'doma' seveda mislim vse tri kraje, kjer se občasno nahajam. Pa naj bo to na Prevojah pri babi in dedku, v Spodnjih Praprečah pri mami ali pa v mojem študentskem stanovanju v centru Ljubljane. Beseda dom ima zadnje čase zame deljen pomen, saj se vprašam, če ne pomeni dom navsezadnje le kraj, osebo ali čustvo, ki ti ogreje srce in te napolni z neko milino in popolnostjo. Kakorkoli, družinski praznik sem preživela na vseh treh koncih, ker sem čutila, da je tako prav. 

My family

Praznike je vreme, ki je bilo prečudovito in tako vroče, naredilo le še popolnejše. Ne pomnim, kdaj je bilo nazadnje tako zeleno? Sneg!? Pogrešala sem bel Božič, kdo ga ni, ampak morda je čas, da se ljudje navadimo, da bo vsako leto zamik zimskega solsticija in s tem tudi tiste prave zime, ki naj bi se začela 21. decembra. Ob lepem vremenu smo se vsak dan odpravili kam višje, da smo se greli na soncu in tako posledično absorbirali vitamin D. Z osvojenih vrhov pa opazovali kotline, ki so bile objete v meglo, kot nekakšne magične kotlaste tvorbe, ki predstavljajo napoje čarovnic ali pa morda puhaste odeje, kjer bi sanjači poležavali in odkrivali smisel sveta... 

Cassey v flatu. 

Cassey na Rožniku.

Cassey na Šmarki. Drugič!

V ponedeljek po nastopu godbe Lukovica pa je Cassey odšla na počitnice v Ljubljano, velemesto. Ha, kot pravi moja babi. Želela sem razveseliti svojo socimro Ajdo, ki je btw carica! Upam, da si prebrala, ker je zdaj zunaj. Kar je, je. 

Že v torek zjutraj smo morali biti nadvse aktivni, ker imeti haskija pri hiši, ni majhen zalogaj. Prvo je padel Rožnik, nato pa še Šmarna gora in to dvakrat zaporedoma. Gor, dol in še enkrat gor in dol. Mraz. Tek v hrib. Odlična družba. Lahko se pohvalim, ker imam sloves 'počasnojedca'... Tisto popoldne pa sem polno skledo ričeta na vrhu pojedla v treh hitrih zamahih z žlico. Ne lažem! Med jedjo niti nisem govorila. Celicam sem le nudila potreben ATP, da je telo lahko funkcioniralo naprej. 

Osvojena Šmarka na silvestrovo.

Novo leto pa sem letos preživela športno. Pravijo, da tako kot preživiš prvi dan v letu, takšno bo tudi prihajajoče leto. In sama verjamem, da bo res tako in čisto nič drugače! 

S Saro sva si v stanovanju naredili večerjo in spekli najboljši, beri: NAJBOLJŠI bananin kruh. Ves čas pa naju je skrbelo, da bova na Šmarni gori sami z organizatorjem, ker si niti nisva znali najboljše predstavljati, koliko ljudi bo silvestrovalo s čelkami na glavah, v gojzarjih, oblečenih kot polarni medvedje in imelo pogled uprt v Ljubljano in ponujeno magijo s strani ognjemetov, ki jih je bilo neomejeno. Torej na Šmarni gori nisva bili sami, niti v 'trojčku'. Poskusi to predvideno trojko pomnožiti s sto in prišteti še kakšno stotico več... No? Ja, tudi sami nisva verjeli, dokler nisva morali iskati parkirnega mesta in v koloni 'čelkarjev' hoditi na vrh. Zagotovo si bom preživeto novo leto zapomnila za vedno in morda mi postane še navada. 

Kar pa se tiče Šmarne gore, sedaj vem, da kadar govorim o pohodu in rekreaciji nanjo, moram uporabiti skrajšan termin, Šmarka. Saj razumete, kot prebivalci Trebnjega ne gredo na Dolenji vrh, temveč gredo na Dolca. In kmalu za vikend nebom govorila o teku okoli Gradiškega jezera, temveč o teku okoli Gradišca. Neverjetno, kaj?

We must. 

We must bring our own light to the darkness. 

Kar pa se tiče novoletnih zaobljub letos nisem napisala niti ene. To leto bom delala napake. Take čudovite, zmotljive, kajti nič novega se prvikrat ne naredi brez, vsaj manjših, polovičnih napak. Nekakšna nepopolnost ustvarja nepozabne spomine, ki jih letos želim ustvariti na novo. Enega ali pa deset, vseeno mi je. Dva koraka naprej, enega nazaj, da poravnam svojo smer. 

It's all about finding the calm in the chaos.

I do not know how people live their entire lives having never danced in the rain.
The rain drenches us with more than just water. It washes us with memories. It is this rain that we get lost and it is this same rain that we manage to find ourselves, wet but complete. Tonight, I want you to get out and feel what heaven is, even if it lasts for only a few moments. Tonight, let the rain take you in and breath new life into you.
Believe me, tonight, it will rain. 

Oh, dragi september!

Ti si nekakšen vratar, mesecem, ki prebudijo mojo dušo. Nekako neznam dovolj popolno orisati, kako dolgo sem čakala nate. Leto se je vleklo počasi, prepočasi.
Zgodilo se je veliko stvari, na katere sem ponosna in tiste, na katere sem malo manj, pa vendar... prav te temni delci, so me izoblikovali v osebo, ki sem danes. Blog sem prepustila času, prah se je nabiral z vso vnemo na mojem srcu, kot tudi na črni tipkovnici mojega prenosnika. Čas je, da se prebudim, da kravim, kot sem to znala početi še dobro leto nazaj. Eno leto, a zdi se mi, da je tega že davno. Dan za dnem se ne zgodi nič prelomnega, a ko se ozrem, za celotni mesec, lahko na prste ene roke preštejem dni, ki sem jih res izkoristila, kot je treba. Celotni mesec je mimo kot bi mignil, in zaradi neprekinjenega gibanja svetlobne hitrosti, me kar pošteno stisne pri srcu. Vedno znova. Tudi tokrat si podzavestno, tako potiho rečem: ''Tokrat živim vsak dan posebej. V s a k. D a n. P o s e b e j. ''
Vendar tokrat mislim zares, saj upoštevam faktor ''x'', nekakšno neznanko spremenljivosti, ki je potencialen krivec za moj beg. Glava posluša srce, srce vodi razum. Srce, tokrat stavim nate. Ti že veš, o čem govorim. Vse ali nič. Z odprtimi kartami v boj, brez bežanja pred nezanim. Tokrat se mi zdi, da ne moreva izgubiti. Zaupaj. Dihaj. Pusti motni vodi, da se zbisti.

                                                                                                                     tista, ki je tvoja

BUDAfcknPEST

The only way to make sense out of change

is to plunge into it, 

move with it,

and join the dance. 

 

Sziget 2015, Island of freedom. Main stage.

Kako sem se odločila za Sziget festival na Madžarskem? Enostavno- s prijateljico in bivšo sošolko Brino, sva bolj kot ne, žrebali najino poletno dogodivščino. Saj veste, denar ni nikoli ovira, so le drugačna mnenja o tem, kaj je res dobra muzika in kaj ne... Pa sva zamižali, odprli Eventimov prospekt ter s kančkom sreče in ogromno upanja svoja prsta po odločitvi zagledali na Szigetu. Festival je trajal 5 dni. Nekomu bi se zdelo popolnoma premalo, sama pa sem že drugi dan dojela, zakaj vsi ljudje, ki so kadarkoli bili na Szigetu, pišejo na blogih, da je 5 dni brutalno. Vseh 7 dni pa... no- upam da preživite! HAHA, si morate misliti?! Takšna kot sem, optimistično z glavo skozi zid. Meni bo ravno prav, rada imam norišnice in stalno zabavo, ko potrebujem odklop. In takrat sem bila v takšnem stanju. Norem. Avanturističnem. '' Don't give a fuck'' stanju... Danes pa sem tam kjer sem, ta blog pišem iz postelje. Ob meni so papirnati robčki, topel čaj, tableti za grlo, glavo... pa se tudi ne nahajajo prav daleč. 

I have never been more dirtier and happier in my life.

Koliko težav sva imeli ob prihodu v Budimpešto? Raje ne bi o tem, da je bil vlak nabit s študenti, ko smo se odpeljali iz Ljubljane, ob prihodu v Budimpešto pa kar naenkrat nihče ni šel na festival. Vsi so bili le povprečni turisti, ki so na Eurotripu. Torej, vlak je zamujal dobro uro, Sziget festival je oddaljen iz centra Budimpešte dobre 30 min vožnje (sprva z metrojem, nato pa še z nekakšno čudno različico U-bahna), izvajalci, ki sem jih želela slišati pa bodo na odru... čez približno 30 min? Krasno. Kam morava? Na postaji nihče ne govori več kot 3 besed v angleškem jeziku, se pravi: daj Klavdija uporabljaj roke? Vsem en' desni direkt in levi kroše- eh, mogoče pa ne, si na tujih tleh, vedi se temu primerno. Ko ti angleško negovoreča uslužbenka na informacijah poda zemljevid do Szigeta se počutiš malo bolje, korak po korak. Počasi, ampak vztrajno. Nato pa vprašaš enega neznanca, nato drugega neznanca, ki ve že nekoliko več kot prvi, verjetno je na podobna vprašanja, kdaj že odgovarjal. Hvala Bogu! In kmalu se znajdeš na malem otočku, kjer se odvija festival. Natovorjena kot kamela, zmatrana od dolge vožnje, lačna... pa si primorana v temi, s svetilko seveda, postavljati šotor za dva. Naj vam zaupam skrivnost: Še nikoli nisem postavljala šotora. 

Stairway to heaven in Sziget

Prostor, kjer je stal najin rdeči šotor je bil prepovedan za naselitev. Tam sva pristali po naključju. Dva prijazna angleška fanta sta nama že prvo noč začrtala najino pot. ' Forbidden zone ' in Sziget, ob reki, s stalnim jutranjim obhodom redarjev in najrazličnejših varnostnikov. Redarka ob reki, pa je vseh 5 dni nadobudno stražila nezavarovano območje, da se ja kateri umazan rocker ne bi šel umivat v reko, ki ima tako hiter tok in globoko strugo... če verjamete. Na tem festivalu smo ljudje pač radi umazani, tušev v ' Basic campu' namreč ni veliko za takšno maso ljudi. 

Sziget ima veliko odrov z najrazličnejšimi izvajalci. Midve sva se zadrževali na main stagu in odru A38, ponoči pa sva zahajali po klubih, kjer so vrteli dubstep, elektroniko itd. Poslušali sva veliko izvajalcev. Med njimi tudi nekatere moje najljubše: alt-J, Kadebostany, Foals, Awolnation, Marina and the Diamonds, The Subways, Avicii, Gramatik, Kings of Leon, Paloma Faith, Nero, José Gonzalez, Limp Bizkit, Martin Garrix, Milky Chance, MO... 

Stalno pa se je pojavljalo vprašanje '' Kateri je bil tvoj najljubši nastop?'' in povedano po pravici, se me prav do zadnjega dne noben nastop ni prijel, v meni prebudil nečesa novega, zanetil ognja... Zato sem se s tujci venomer pogovarjala, da mi je všeč nastop Ellie Goulding. Kar je na nek način smešno, če nebi bila v prvi vrsti, verjetno ne bi vedela, da je tako izjemna in preprosta pevka. Niti mi ni žal, da sva z Brino v upanju, da bo med njenim prvencem 'Love me like you do' opazila plakat, ki sva ga držali za Miley-ja. Miley je avstralec, ki sedaj živi v Budimpešti in je njen no.1 fan, na plakatu pa je pisalo dvoumno vprašanje: What are you waiting for? in odgovor: You. HAHA, če bi resnično opazila plakat in prišla do Mileya, bi bil srečni moški bogatejši za 2.000 €, midve pa bi verjetno v zahvalo dobili pivo in razredčen mojito. 

Rada sem se hecala, da je moj najljubši izvajalec poleg Ellie, moški, ki je vsak dan ob 7ih v jutro na glavnem odru zvenel nekako tako: 1,2,3, check, check, hey, hey, 1,2,3, hey, hey... Glas lepši kot glas angela, takoj me je spravil pokonci. V sekundi. To ni uspelo še nobenemu angelu, ki sem ga spoznala do sedaj. 

 

Pa dovolj heca, zadnji dan sem tudi jaz prišla na svoj račun. Ko je oder na A38 zavzel Passenger sem bila pahnjena v neko popolnoma drugo dimenzijo. Tisti občutek, ki me je takrat prevzel med njegovim petjem je težko opisati z besedami. Če bi zmogla bi slikala svojo čustveno avro, v tistem izbranem trenutku, vsaj za boljšo predstavo. Besede se iztrošijo, postanejo prazne. Občutki nikoli. Biti kot Luke Skywalker, biti posebnež, 'the good guy' in se boriti z ramo ob rami s Passengerjem proti Darth Vaderju,, ki je zavzemal main stage. Neprecenljivo.

 

Passenger- I hate part 1.  

Passenger- I hate part 2.

Boljših posnetkov si ne bi mogla želeti. Check it out!

F*cking hot day

Red power ranger with yellowish friend :)

Sziget je bil poln najrazličnejših umetnikov, ki so izražali sebe skozi umetnine, plakate, filme... Vsako popoldne sva obiskali veliko stojnic. Izdelala sem mega kul majico, tetovirali sva se s kratkoročnimi spreji, slikali sva se v staromodnih oblačilih, našemili sva se v rock zvezdi, ki obožujeta roza barvo, napisali svoji tihi želji, o tem kaj bi radi naredili preden umreva in na drevo skrivnosti napisali skrivnost, ki jo nisva zaupali še nikomur. Odkrivali sva sebe in hkrati  puščali delčke sebe v vsaki stvari, ki sva se jo lotili.

#BeforeIdie

Ladies in Renaissance :)

Become friends with people who aren't your age.

Hang out with people whose first language isn't 

the same as yours. Get to know someone who doesn't come

from your social class. This is how you see the world.

This is how you grow. 

Dnevi so hiteli mimo s svetlobno hitrostjo. Ko sva se v ponedeljek zjutraj zbudli, pospravili šotor (mimogrede to je storiti veliko lažje) sva odšli na manjšo ekskurzijo v center Budimpešte. Prehodili sva seveda še nekaj dodatnih kilometrov vse natovorjene, da sva sploh našli spodobno kavarno z dobro kavo, pojedli pravi madžarski zajtrk ter se peš napotili do madžarskega parlamenta. 

Palača je ogromna. Res ogromna in prav toliko kot je ogromna tudi veličastna. Slikana s panoramo, pa še kar ni šla cela not'. Si sedaj predstavljaš njeno veličino?

Majestic parliament

Lion no.1 

Lion no. 2

Nekaj bedarij, ki sem jih bila pripravljena deliti... druge bodo vejetno za vedno ostale skrite. Nekje na varnem, v moji glavi in srcu. Ko jih bom pogrešala pa bom preprosto zaplavala v znan zaprašen film ter podoživljala te izbrane trenutke. Izvajalcev, kot so MO, ki je khm.. no oblečena kot, da je njej budget le 15 € in skače po odru v nekakšnem belem športnem modrčku ter daljših belih gatah... in da ne omenjam, da ima obute bele nogavice, čez pa ima natikače. Res izbran okus. Priznam. Takšnih izvajalcev nebom pozabila. Kot ne bom pozabila, da je José Gonzalez navaden smrtnik in je bil na postaji v Budapest Deli od mene oddaljen le dober meter. Mogoče mi je malo žal, da se mi tisti trenutek ni odpeljalo, kot se to ponavadi zgodi najstnicam, ko zagledajo malo bolj pomanjkljivo oblečene fante iz pop skupine One Direction na sliki. Priznam polizala bi ga po obrazu, kot to počnem na sliki zgoraj in se mu na uho zadrla, da je pač 'awesome'.  Kako naj grem čez sebe, ko pa že od nekdaj padam na bradate moške s kitaro, ki imajo čudovito karizmo in premorejo glas z nebes. :)

Selfie je 'mus' ! #happy

 RULE no. 1: is that you gotta have fun.

2015 bring it on!

''And suddenly you know... It's time to start

something new and trust the magic 

of beginnings. ''

V življenju ni naklučij. Vse je usklajeno in ima svoj smisel ter sledi zakonom vzroka in posledice. In vendar- ima hoja kakšen smisel, če si ne upamo stopiti do roba prepada? 

Neverjetno, kako se odvijajo stvari! Lansko zimo si nikoli ne bi upala reči, da bom delala za novo leto. Pa se je to vseeno zgodilo... kot se je dogodilo pravzaprav veliko stvari za katere nisem pričakovala, da se bodo. Skozi leto 2014 sem zbirala določene zahvale v steklen lonček, za katere sem hvaležna v iztekajočem letu. Kaj oz. bolj natančno, kdo mi je narisal nasmeh na obraz in mi ga še danes riše, ali pa je bil le bežen naval čustev, za katere je čas poskrbel, da so se zbistrila, kot motna voda in pokazala svojo pravo težo. 

Torej leto 2014 hvala ti, hvala ker si mi pokazal, da sta voda in elektrika v Sloveniji precenjeni in se z njima ne ravna ekonomično- hkrati pa ju narod jemlje kot nekaj česar 'ne more zmanjkati'. Hvala ti za zadovoljne stranke, ki mi narišejo nasmeh na obraz, tudi če nisem 'in the mood for smiling all day long'. Hvala ti za odlične sošolce, ki mi znajo pokazati, kako se sprostiti in pokazati svoj pravi jaz brez sramu. Hvala za Jupiter izkušnjo, ki mi je pokazala ' what's life all about ' - Krasni svet potovanj! Hvala za mojo tetico Simono, ki ne obsoja. Ona posluša in poskuša razumeti, kar najbolj cenim. Hvala za prijateljici Sašo in Saro, ki me 'delata lačno življenja'! Moč izvira iz mene same. Dvom vase? Pa kaj še! S tem se odrečeš svojemu daru ustvarjalnosti. Vsak od nas ustvarja prav vse. In znova- odsotnost dokaza ne pomeni dokaz za odsotnost. Samo predstavlajte si!

Hvala ti za mojo Anjo! Moje sidro, ki je vedno tam, ko dosežem dno- in good or bad, always. Hvala za potovanja- Benetke, Cinque Terre, BiH (Duboj, kjer smo kraljevali na pravi pravcati bosanski poroki s trubači in vsem kar paše zraven.. ). In leto 2014 hvala ti zanj. Svoje meje sem znala namreč določiti  šele sedaj, ko sem jih prekoračila.

So.. the old ways won't open new doors.

Leto 2015: ko sem odhajala iz novoletnega Kurzschlussa ob sedmi uri v jutro, sem po zaledenelih cestah in mrazu hodila do avta nasmejanih lic. Četudi sem se izgubila, sem avto polna zaupanja vase naposled našla in hej- četudi ne vem, kam me pelje življenje, bom uživala v vožnji. Leto 2015 verjamem, da se bova dobro razumela.

Kakovost se rodi v vinogradu.

Visoki dvoramni kordon

  '' V vinu je največ sonca.''

                                                            - Maksim Gorki

Včeraj smo se odpravili na terenske vaje v okviru predmeta Vinogradništvo v kleti Goriških Brd ter na Ampelografsko območje Biotehniške fakultete, kjer smo obrezovali žlahtne vinske trte, Vitis vinifera.

Na območju Biotehniške fakultete smo se učili obrezovati trto po gojitveni metodi: Šparonska vzgoja- ki se ji strokovno pravi 'dvojni Guyo'. Trs smo rezali na en reznik in dva šparona. Vsak šparon pa bodo nato tehnični sodelavni vezali v svojo smer. S takim gojitvenim načinom trto lažje obnovimo in pomladimo. Ko smo se po uri in pol dodobra namučili ob prijetni toploti- lahko rečem, zadnjega jesenskega sonca, nas je čakalo obrezovanje še po drugi metodi. Visoka kordonska vzgoja- dvoramni kordon. Ta gojitvena oblika je nižjemu prebivalstvu povzročala manjše težave, saj je bila dolžina debla, ki je segala tudi do 1,2 m, tista, ki nam je povzročala neprijetno stegovanje proti nebu...  Dvoramni kordon ima dva krajša kordona. Pri dvoramnem kordonu je za razliko od enoramnega kordona manj nevarnosti, da štrclji ostanejo brez poganjkov. Vzgoja kordonov je zahtevnejša. Kordone pa moramo nato vsakih 6 do 10 let obnoviti. 

Ponosne agronomke #pridneskos #vseenočaszasefija

Nato nas je pot zanesla v klet Goriška Brda. Tam nas je čakal voden ogled kleti. Vinska klet Goriška Brda je ena najbolj prepoznavnih in največjih vinskih hiš v Sloveniji, saj nadaljuje in ustvarja že več stoletno tradicijo. Leta 1957 je nastala kot 'zadruga' in je tako še danes v 100 % lasti članov. Vinska klet upravlja s 1000ha vinogradov, ki se raztezajo na pol poti med Jadranom in Alpami. Vinogradniki v Brdih so vključeni v integriran sistem pridelave, kar nam kaže njihova vnema in preciznost ob obdelavi 2ha vinogradov- ob majhni obdelavi se tako lahko posvetijo negi vinske trte, kar se odraža v kakovosti in kvaliteti grozdja in vina.

V kleti Goriška Brda imajo veliko programov npr. Villa Brici, Krasna, Bagueri- po znanem graščaku Bagueri, ki je bil poznavalec vin in ima v kleti posebno mesto, Quercus, ki je poznano vsem itd. Takoj po poučni razlagi in delovanju kleti pa so nas pogostili s tremi različnimi sortami vin. Prva je bila Rebula, ki ima sadno aromo češenj. Rebula naj bi bila po mnenju Bricov Slovenska avtohtona sorta, s čimer se žal nas profesor Rusjan ne bi strinjal... Sledil je Sauvignon, ki je prav tako bela aromatična sorta, ki pa za razliko od Rebule ni zaprta s plutastim zamaškom in tako v njeni steklenici ne poteka več noben mikrobiološki proces. Sauvignon je sladkega okusa, zato mu Brici pravijo kar 'muškatni silvanec' vsebuje aromo bezgovih cvetov, listov paradižnika... Pa saj veste, navsezadnje čisto vsak okusi tisto, kar mu nekdo pove, da naj bi vsebovalo; HAHA

Za konec pa smo poskusili, tokrat kot že izučeni someljeji- Cabarnet Sauvignon. Rdeča sorta, ki ima aromo gozdnih sadežev ter sledi vanilije. Tanini, ki dajo rdečemu vinu značilen priokus pa so bili že manj grobi.

Vino pa je seveda alkoholna pijača, ki nastane z alkoholnim vrenjem mošta iz grozdja žlahtne vinske trte. Zato iz kleti nisem odšla popolnoma taka kot sem prišla vanjo. Počutje je bilo malo bolj nadzemeljsko. V enem stavku, terenske vaje so uspele Odlično!

Barique metoda- staranje vin v sodih #kletGoriškaBrda

(Pesem sem umaknila iz tehtnega razloga- naj zmaga na natečaju, saj jo potem še z večjim veseljem objavim v svojem blogu )

                                                              - Luka Leskovec

Umetniki ustvarjamo iz nič, z nič. Kar sem napisala, položim v mape, kakor dajemo vino v klet. Tam ostane bolj ali manj dolgo. Nekatere zgodbe bodo madeirizirane, nekatere šampanizirane, spet druge kar naravne primerne za porabo. Nobene ne bodo dali sladkat!

Passion changes everything.

You have to die a few times before you can really live.

Vse se zgodi z namenom. Naklučij ni. Vsak človek, ki pride v naše življenje, vstopi vanj z namenom, da nas nekaj nauči in pusti za sabo sledi. Včasih so to brazde, ki čez čas postanejo komaj opazne brazgotine in se potem niti več ne spominjaš, kako so prišle k tebi. Spet drugič je to rahlo vznemirjanje, ki te popelje v najčudovitejše svetove. In ti ostanejo v tebi za vedno. Samo včasih  dolgo traja, da se brazde zacelijo, in velikokrat ostane za njimi praznina. 

I gave wrong people the right pieces of me. 

 

Nekoč sem zapisala, da na cestah velikokrat srečujemo ljudi, ki nosijo na obrazu papirnato masko, narejeno iz stare lepenke. Za temi maskami pa se skriva marsikaj in tako sem nekega dne ugotovila, da imam tudi sama na obrazu tako masko, za katero pa se je skrivala praznina. Praznina, ki se ni in ni hotela zapolniti. Polnila sem jo s čevlji. Morda sem verjela, da bo s pravimi čevlji prišel pravi princ. Ko ni bilo več časa, (beri: denarja), za iskanje čevljev, se je praznina polnila z laki za nohte- in teh se je nabralo kar nekaj... Dokler se v meni ni zbudil vihar in za viharjem je prišla nevihta in dež, ki je začel padati na mojo papirnato masko in ta se je topila, dokler za njo ni ostal samo kup razmočenega papirja. Zdaj vem, da so viharji potrebni, tako kot nevihte v naravi, da jo prečistijo in stvari postavijo na svoje mesto. 

In takrat se je začelo potovanje. Najlepše potovanje, ki ga lahko doživiš. Potovanje vase. V meni se je nekaj premaknilo, nekaj, kar je bilo vedno tukaj, pa si nisem upala tega pokazati. Začela sem ponovno poslušati tisto glasbo, na katero sem že skoraj pozabila. V kleti sem poiskala tiste allstarke, za katere sem pred letom odštela kup denarja. Na svet sem začela gledati z drugačnimi očmi. Začele so me osrečevati druge stvari: prva jutranja kava, opazovanje dreves na kolesu na poti na faks, bosonoga hoja po travi, sprehod s huskijem, pogovor s prijateljem in pri tem ne gledanje na uro, ples v dnevni sobi, ko plešem sama s seboj, večerni ali nočni tek, kadar sem prihajala pozno domov, pomirjajoče sveče in eternična olja, ki so sobo navdala z upanjem in pozitivo... Začeli so se odpirati svetovi, o katerih si prej niti sanjati nisem upala. 

Zato ne bodite jezni na brazde in viharje, ki se pojavljajo v vas. So le znamenja, ki vam kažejo, da morate nekaj spremeniti. Zato začnite potovanje, potovanje vase. Sama sem hvaležna za brazde, ki so se čez čas zacelile in se še celijo, saj so opomin na to, da naj nikoli ne pozabim na to, kar sem. 

In zdaj? Življenje je polno čarobnosti, zato bom izkoristila danajšnji večer in se prepustila udobju toplega radiatorja, dišeči sveči in dobri knjigi, kateri bo družbo delala tiha in umirjena glasba.