Live,
travel,
adventure,
bless,
and don't be sorry.
- Jack Kerouac
Ja vem, že dolgo nisem napisala nobenega bloga. In ne bom lagala, da zaradi lenobe... Nič ni nastalo iz preprostega razloga: nobena stvar oz. noben dogodek se mi zdel dovolj pomemben, da bi o njem pisala, če pa sem že začela, sem na koncu koncev pritisnila tipko 'delete' in vse je že naslednji trenutek izginilo. Torej ne bit' hudi name. Končno bo nastalo nekaj, kar bo po mojem menenju vredno branja. (:
Kje naj začnem svojo dogodivščino? Najbolje bo, da kar na samem začetku.
Torej moja mami mi je podarila najlepše darilo ob opravljeni maturi. Razervirala nama je potovanje v Cinque Terre! Legenda, halo! Na pot sva se odpravili v zgodnih jutranjih urah, ( beri: ob 4. uri zjutraj) in to na noč čarovnic. Sama sem imela vročina, zato sem se morala pred odhodom 'nafilat' z raznimi tableti, da bi delovala kolikor toliko zdravo. Seveda mi je uspelo! Malo kašlanja in vročina se dobro spregledata, če se punca malo močneje namaže.I guess... Dandanes mamice bolezni ne opazijo več tako hitro, kot so jo včasih, ko smo bile še majhne punčke.
Kakorkoli, 1. postaja je bila
Genova- mesto, kjer sem jedla
najboljši naravni hruškin sladoled. Mjami!
Še zd'j nisem prebolela, da takega nimamo pri nas v Sloveniji... V Italiji pa je med najinim obiskom potekal ravno teden kulture, zato je bilo na ulicah polno mladih in starih umetnikov, ki so presenečali turiste s svojimi kreacijami. Z nekim starejšim umetnikom, sva si celo izmenjala email naslova, saj sem mu izdala unikatno idejo, kako lahko svojo kreacije še izboljša. Priznam, da se je odlično počutiti koristnega,tako daleč od doma. Morda pa mu uspe prodreti na trg in bomo njegov nakit videvali tudi kje drugje? No.. močno upam, ker je odličen v tem, s čimer se ukvarja. Tukaj je povezava: če koga zanima spletna trgovina umetnikov iz celega sveta, med katerimi je tudi on. (
Etsy )
Predstavljali pa se niso le domači umetniki, temveč tudi glasbeniki iz drugih držav, ki so imeli med tednom kulture odlično možnost, da jih morda sliši kakšen slaven producent ali pa le navaden smrtnik, ki jih bo začel spremljati in širiti dober glas o njih. Mene se je dotaknila skupina
Die Dölzschner, ki jo sestavljajo 3 postavni fantje iz Nemčije. Nevem, morda je pomagalo, da je pevec in kitarist igral tudi klarinet!? Saj v trenutku, ko sem jih zaslišala na drugi strani ulice, si nisem mogla pomagati, da jih nebi posnela in jim prispevala nekaj denarja. Fantje so ODLIČNI, lahko se prepričate sami. -
Die Dölzschner - Butterflywalk
Pozno zvečer sva nato odšli v hotel, kjer sva prespali. Že zgodaj zjutraj pa sva odšli v težko pričakovane Cinque Teree. V La Spezii sva se vkrcali na ladijco in se z njo peljali do Porto Venere. V pristanišču v La Spezii pa smo vsi omamljeni opazili mogočno in popolnoma črno ladjo, ki je bila last svetovno znane znamke Gucci. Hja, nekateri si lahko privoščijo 8 mesecov potovanja na leto, dela pa le dobre 4 mesece. Ko to izveš, si kar težko ne bi zaželel takšnega življenja...
My Mom & I in Porto Venere.
Iz Porto Venere- mesteca, ki je znano za različna raziskovanja in potapljanja- smo pot nadaljevali do prve od petih Terr, Riomaggiore ter tako naprej do Manarole- najvišje od petih Terr, ki jo vsi najbolje poznate iz slik. Saj je zaradi svoje lege na klifu za fotografe in turiste najbolj zanimiva. Ravno v času, ko smo se ponovno vkrcali na ladijco se je obnašanje morja močno poslabšalo. Valovanje je naraslo in postalo veliko intenzivnejše, zato smo se le s težavo odpravili naprej. Prišli smo do Carniglie, nato do Vernazze- meni osebno najlepše od petih Terr! V tem mestecu smo se zadržali največ časa. Kupila sem si zelo všečen pulover, ki me je nato grel še cel dan, saj vreme ni bilo nič kaj prijetno zaradi konstantnega vetra.
Najbolj zabaven pa je bil prihod v Vernazzo. Zakaj? Noja... Vodič nam je skozi celotno pot razlagal, kako pogosto se zgodi, da se turisti ne morajo izkrcati iz ladijce, zaradi premočnega valovanja, ki v najslabšem primeru, lahko celo 'prevrne' ladijco na glavo. Seveda mu nihče ni verjel, dokler se to ni zgodilo nam! Verjemite, da se vsak smeji nečemu kar je grozljivo, dokler ni tudi sam pahnjen v tako situacijo... Ko doživiš takšen histerični napad oz. popolno soočenje z grozo, ko ljudje, ki jih ne poznaš vriskajo in preklinjajo, da se ladijca le nebi prekucnila na levo ali desno stran, si vesel, da se te Bog(ki, očitno obstaja) usmili in te ta dan pusti suhega in pri življenju. Čeprav imam rada ekstreme, bom od sedaj naprej vodičem na ladijcah kot je bila ta, vedno zaupala na besedo!
Iz Vernazze smo se nato odpravili z vlakom do Monterosse- edinega mesteca, ki ima urejeno plažo za turiste. Druge Terre imajo le skale, iz katerih lahko za kratek čas skočiš v vodo, da se osvežiš.
V Monterossu je znana turistična pot-via de Amore- ki je znana, da na njej zaljubljenci zaprisežejo svojo ljubezen drug drugemu in tako za vedno ostanejo skupaj. Malo klišejsko, ampak romantično.
Zvečer smo se tako v velikem loku izogibali ladijci in nazaj do La Spezie odšli z vlakom. Da o ravni poti domov ne govorim... Železniška proga je namreč na nekaterih mestih nagnjena na levo, na nekaterih na desno, zato nima veze s čim potuješ do Terr...če nimaš dobrega želodca med potjo tja, zagotovno ne boš užival. HAHA
Beach in Monterosso.
Za odtenek bogatejša sem spoznala, da so ljudje na območju Cinque Terr med seboj zelo povezani. Le kako ne bi bili, saj ji tam ne živi več kot par tisoč( v vsakem mestecu posebej seveda). Dostop do WIFI-ja tam ne obstaja. Posameznik, mestece z lahkoto prehodi v dobrih 10 minutah,...pa vendar je občutek tisti, ki te ponovno pahne v stik z naravo in ljudmi od katerih se ob uri odhoda nočeš ločiti. Sproščenost in blaginja delujeta nate, kot mrzel veter, ki se ti zaletava v kosti. V Cinque Terrah se vse dogaja počasi, kar mi je v hladnih jesenskih dneh kot pisano na kožo.
Na poti domov naju je iz Ligurije, med vožnjo do Parme pozdravila mogočna mavrica. Bila je najčistejših barv. Svoja mogočna kraka pa nama je kazala še dolgo časa, med dolgočasno in ravno potjo skozi Apenine. Ko sva le prispeli do Parme, sva si najprej ogledali tovarno, kjer izdelujejo parmezan- pravi parmezan, ki je zaščiten pod imenom Parmigiano Reggiano. Nato pa se zapeljali v center mesta in si po maminem okusu ogledali še nekaj bogatih cerkva, v katerih si se počutil kot majhen zabotrebec.
Zadnja postaja je bilo mesto Mantova. Najbolj kulturno obarvano mesto, kar sem jih kdaj videla. Res je k temu občutku pripomogel teden kulture, pa vendar lahko rečem, da bi se vanj rada vrnila tudi drugo leto, ko bo bilo #Ireallyhopeso# izbrano za mesto kulture 2014! V njem sem zapravila največ denarja in kupila tiste malenkosti, ki so mi manjkale kot pozorni spominki za ljudi, ki jih imam neskončno rada tukaj doma v Sloveniji.
Eva and I in Mantova, near the statue of Rigoletto, with our new winter hats.
