Čas je iluzija.
Amazing, kako čas hitro leti mimo vsakega posameznika. Če primerjam današnji in včerajšnji dan pravzaprav ni neke pretirane razlike. No, le v vremenu...
Po pravici povedano mi zelo sede deževno vreme, saj ne ponazaraja nobene naglice, hitenja. Ušeč mi je svet, ko se ljudje skrbno skrivajo pred dežjem, sama pa se mu nastavljam, da ga zares čutim. Lahkotne dotike, ki se v stiku z mojo kožo spremenijo v solze.
Če pa se ozrem le za dober teden dni, pa lahko rečem, da je use spremenjeno. Ne da je popolnoma drugačne, vendar je tempo življenja zavit v nekakšen drugačen papir, kot da ti posamezen mesec, teden.. nudi priložnost, da popraviš vse kar obžaluješ, si izboriš tisto, po čemer hrepeniš, pozabiš slabe trenutke, se spomniš na dobre... Mogoče preveč čutim evforijo novembra, ali pa so krive počitnice, ki mi nudijo obilico spanja in s tem ogromno neporabljene energije, ki se skladišči nekje, kjer je ne potrebujem. Ampak upam, da je krivo prvo.
There are no happy endings.
Endings are the saddest part,
so just give me a happy middle
and a very happy start.
Njegov pogled je uhajal od biljardne mize do nje in v enakem vrstnem redu vedno znova in znova. Ljubeč pogled je čutila na sebi, zavedala se je, da jo opazuje na način, ki mu je bil prepovedan. Gorela je ob misli, da njegove oči govorijo zgodbo, kateri konec nikoli ne bo spisan, ker ji ni namenjen.
Nekoč ni bilo potrebe po hitrem odraščanju, po premlevanju stvari, ki se zgodijo spontano. Sedaj čutim pritisk sveta in zahrbtnost lastne usode. Glasovi, ki jih slišim v glavi so le spomini. Spomini na srečo, na dneve, ko sem še lahko čutila ljubezen. In potem spomini, kako se je vse pričelo podirati. In takrat me obda tema. Zaslišim počasne melodije, vendar močne in odmevajoče. Zavzamejo strukturo mojega telesa in me ponesejo v neskončno temo. Prav v tisto temo, ki je bila včasih moje zatočišče.
