happy fucking new year 2012, bitches!

Ker sem si zadala, da napišem še en blog pred letom 2012, ga seveda tudi bom! Torej, vsi si želimo da bo prihajajoče leto eno najbolj odštekanih, pijanih, čudovitih, zaljubljenih... pa bo res? Kaj si nismo čisto isto zadali že lansko leto?  No jaz osebno sem si...
In ko gledam stare cilje, sem jih uresničila le polovico. Ostali so nekako počakali na letošnje leto, zato si nebom zadala niti enega. Ostale bodo le želje, ki upam da se uresničijo. Nobenih ciljev! Le preproste želje h katerim bom strmela, da se uresničijo. Zveni tako preprosto, kajne...

Celo noč se je zbujala. Zraven nje je kot vedno spal mačkon in tako si je želela, da bi se namesto k puhastemu prijatelju stisnila k njemu. Želela si je spati v njegovem objemu. Nič drugega. 

Noben položaj ji ni bil všeč... Kar ni in ni mogla najti pravega kotička za spanje, zato je le strmela v steno nad njo in si prepevala melodije v glavi. Ob vsaki pesmi jo je prešinilo drugo čustvo... Ugotavljala je, če je vse to kar se ji dogaja resnično? Ali je bila spet ujeta med vzdih in izdih.

On je drugačen... on je poseben? jaz nebom trdila tega... lahko le rečem, da sem z njim trenutno srečna. Osrečuje me. Dan teče gladko brez njega... Uživam s prijatelji, vendar je na koncu dneva on edini, ki prešine moje misli. Ob spominu nanj postanem umirjena in lahkotno melanholična... kot bi bila zadeta.

 Želim si le njega. 

At the end of the day, there´s always YOU.

SREČNO 2012! *___*

He makes me laugh;

Kdaj je človek resnično srečen? Zelo preprosto. Ko se lahko navkljub vsem težavam, ki jih ima nasmeji neki preprosti stvari.Neki bedariji. Ko za trenutek pozabi vse drugo. Ko skozi njegovo telo šiba milijon občutkov, vendar on začuti le enega: popolno ugodje.
Ljudje rečejo, da nihče ni nikoli srečen... Da tudi tisti, ki naj bi bili, globoko v sebi tiščijo stvari, ki si jih nikoli ne bi predstavljali. In ne rečem da ni res. Je in ni! Človek je lahko srečen, že zato ker je on.. ker je drugačen, kot nekdo, ki ravno sedaj stoji poleg njega. Drugačen je in unikaten. Tako poseben in lep na svoj edinstven način. Vsakdo je za nekaj dober.. kaj dober odličen. Le prizadevati si mora dovolj močno. Vse je v volji.

Saj veste, zmaga tisti, ki je vztrajen in ne tisti, ki je drzen.

~ <3 ~

Zadnji dnevi so bili kot pravljica. Kmalu bi že obupala nad svetom v katerem živi. Kmalu bi obupala nad samo seboj. Vsi se tako spreminjajo. Gredo z vetrom. Kamor zapiha, tja se obrnejo. In edini problem je, da jaz tega ne čutim. Ne zdi se mi prav, da bi naredila isto. 

Vsak ve, da so druge priložnosti redke, zato je najbolje da zagrabiš prvo in jo najbolje izkoristiš. Če pa se ti ponudi druga... Si srečnež? Okej, sprijaznimo se.. očitno sem resnično rojena pod srečno zvezdo. Ko 

sem že mislila, da me je vse dobro v življenju zapustilo, se pojavi on. 

Z njim je vse tako enostavno. Pogovori, ki tečejo ure in ure brez prestanka. Ko idej niti ne zmanjka.. Ko ti da občutek pripadnosti že nek običajen stisk roke in ljubeč pogled. Ko začutiš tiste iskrice. Žar v očeh.

Ponovno zaljubljena? Zagotovo ;)

Namenil ji je goreč pogled z okusom karamele. Lahko bi ga okusila... če le ne bi bila sredi koncerta njegovega očeta. Hotela se je obnašati izbrano, hotela je biti popolna v vseh pogledih. Obula je celo zimske škornje z visoko peto, da bi bila v njegovih očeh lepa. V dvorani je bilo hladno in ker si je nataknila le dokolenke  jo je močno mrazilo. On je opazil njeno dregetanje in jo stisnil k sebi. 

Bil je topel. Skozi rokavice na rokah je čutila njegovo vročično dlan. Kako si ga je želela poljubiti! 

Zaradi pohotnih misli je v sramu obrnila glavo proti pevcem in se pretvarjala, da posluša. 

Koncertnih pesmi niti slišala ni, kaj šele da bi lahko ločila pesmi... Preveč se je očitno obremenjevala s svojimi mislimi in si kot že mnogokrat poprej, izmišljevala tisoč in en srečen konec. V njenem svetu pa jo je zmotilo število radovednih pogledov, ki so švigali proti njej in se končali na prepletenih rokah njega in nje. Hotela je pokazati celotnemu svetu njeno srečo. Zato se jih je prikupnjeno nasmehnila in se jim zazrla v oči. 

Nakar je po koncertu slišala od njega, da so bili vsi ti radovedni pogledi osebe, ki jih on pozna. In še hujše.. vse so bile z njim v sorodu. Da ne naštevamo od bratrancev pa do stricev...

Nasmehnila se je sama pri sebi in se zasmejala. Zakaj ji med vsemi tisočimi zgodbami ta niti na misel ni prišla... Namenila mu je užaljen pogled, kateri pa ni dolgo zdržal, saj je končno dobila dolgo pričakovani in zagotovo zasluženi poljub.

stop crying your heart out

Cause all of the stars have faded away, just try not to worry you´ll see them someday. Take what you need and be on your way and stop crying your heart out.
*http://www.youtube.com/watch?v=mVq-MU7ojVY&feature=related, ko bereš samo poslušaj.

Živela je čezdalje bolj noro. Preveč je vse prepuščala naključju in ravno to jo je včeraj stalo pameti, njenega srca in njenih ustnic. Sama ve da ni bila neumna, ker mu je ponovno padla v objem samo težko se sprijazni z mislijo: ˝ what goes around, comes around! ˝ Ker ravno to se stalno dogaja. Smešno... Morda ironično? Pa vendar tako prekleto resnično! Življenje je stalen krog. Stalno se vrti po istih in ustaljenih tirnicah. Le od tebe je odvisno, kdaj se odločiš kje boš v tistem trenutku  iztopil...

Ušeč ji je bil usak ukraden poljub, ki ji ga je namenil. Vsak dolg pogled in močen medvedji objem, ki ga je tako pogrešala celoten mesec. Pogrešala je to, da se kot majhna punčka stisne h nekomu, ki ji res pomeni veliko. Ljudje, ki so bili nekoč pomemben del njenega življenja, to tudi ostanejo. Zanje bo vedno prostor. Če jo prizadanejo bo prostora s časoma vedno manj, vendar ga nikoli ne bodo izgubili. Neumno, kajne? Kako je lahko za tiste, ki te prizadanejo vedno prostor, vedno si boš našel čas, da jim boš pomagal...

Dan 3 ko je vsak dan pijana do konca. Tudi bruhanja ne manjka... Prepovedanih substanc... Ničesar ni, kar nebi hotela poizkusiti. Življenje je noro in lepo, le če si ga sam narediš. Če ga vidiš lepega, bo tak tudi ostal za zmeraj. Zato vedno išči le lepe stvari.

Sreča je, kot dišava. Odišaviš lahko druge, vendar je skoraj nemogoče da nebi poškropila tudi tebe.

Pa na zdravje!

even you left in the end

Ni ji bilo potrebno h sveti maši, lahko je prespala še eno čudovito sončno jutro. Lahko je uživala, lahko je imela dan le zase... Pravzaprav ga ni imela. Kakšna potegavščina! Komaj je vstala iz tople postelje že jo je klicala prijateljica, da jo obvesti da dobi obiske. Njo seveda.
Ker so prijatelji tisti, ki ji zadnje dni naredijo res čudovite jo je z veseljem sprejela. Takoj ko je prišla, sta začeli početi neumnosti. Lakirali sta si nohte na božično rdečo z majhnimi koščki bleščic, pojedle sta goro toffifejev, da bosta še bolj debeli... Z njenim bratom in njegovo punco sta se pomerili v družabni igri Activity...

Poslala mu je sporočilo. In ni preteklo veliko časa, ko ga je dubila nazaj. Bila je zmedena, pristal je na pogovor z njo. Čez eno uro, ko naj bi se dubila jo je on prvi poklical. Odšla je do postaje in se usedla ter ga počakala. Prišel je le kakšno minuto za njo...

Govorila sta dolgo, obdelala vse teme, si zaupala tisto po kar sta v resnici prišla. Ni ji bilo treba vrtati vanj, da je izvedele vse tiste delčke, da je končno po mesecu dni dobila celotno sliko. Celotno sliko preteklih dveh mesecov, ko je bil njun odnos le rutina. Le neumna igra izogibanja in laži. Vse ji je odkrito priznal, lahko bi se pogovarjala kot stara znanca... Vedla sta se kot prej, ko se nista duhovno poznala. Ko en o drugem nista vedela tistih skritih koščkov... Tistih, za katere ji je neskončno žal, da jih je sploh kadarkoli zaupala komu. 

Sploh pa njemu...

Ravno njemu, ki ji je obljubil, da bo tam zanjo celo življenje. Da bo tisti, ki bo vedno tam! Največja laž, ki jo lahko izgovori človek...

Ko pa je odhajala je dobila tisti občutek, da to slovo ni večno. Spet se bosta srečala...

Kot bi bila ožigosana za zmeraj. Zaklenila se je v sobo. Še dobro da nikogar ni bilo doma, ki bi ji postavljal vprašanja na katera tudi sama ni vedela odgovora. Je bilo boksanje v vrečo krivo, da je karvava? Se ji je kri pocedila iz nosu, potem pa jo je nehote razmazala po licih in rokah- ali pa...? Ali pa ga je resnično ubila?

Dolgo se je prhala z vročo vodo. Kot bi hotela s sebe sprati ne le sledove krvi, temveč tudi dvome, strahove, spomine, in sploh- vse svoje dotedanje življenje.

Zares sele včasih sprašujem kako je na drugi strani. Če bi kdo zagotovo vedel, da tam obstaja raj bi odšel. Ker pa pravzaprav nihče ne ve, smo tukaj... Vsi trpimo. Vsi se spopadamo z problemi le z drugačnimi demoni...

*http://www.youtube.com/watch?v=wLAHEDNe50c&feature=related

you played with my heart

then you told you'd never do that

than again and again i fell down

but now it's over, I've done enough for you

time for me to do enough for another one

cause I deserve to be happy too...

ljubi ne ljubi? rada te imam, to je dovolj

Obstaja tista prava, nesmrtna ljubezen?
Jaz mislim, da je le mit. Seveda, da obstaja tega ne bom zanikala, vendar le v pravljicah in romantičnih romanih, kjer se vedno vse srečno konča. In tudi jaz sem taka, da si želim popolne konce, hočem da so ljudje na koncu skupaj, da se poročiijo in živijo srečno do konca svojih dni... Problem je le v tem, da je ta ˝srečno do konca dni˝ zelo relativen... Do kdaj? Do jutri? Do konca tega leta? Zgodba se konča odprto, konec ni spisan.. ravno zato, da ljudje, kot jaz lahko verujemo. Vse kar rabimo, je neumna vera in že zaradi nje smo lahko drugačni.

Danes res se da, še hudo peče. 

Neizbrisana sled po zločinu

ali sveže prepleskana, kakor se reče. 

Jutri bo nov film v kinu.

V njej je ponovno prebudil tisti žar v očeh, tisto preprosto zanimanje za nasprotni spol. Ko jo je ogovoril je odgovarjala z bedarijami. Ko pa se je zavedla kaj sploh govori, jo je postalo sram. In ni vedela kaj to v resnici pomeni, da ga je prebolela? Da on ni več center njenega sveta... To ni pomenilo to. Dalo pa ji je misliti, da res na svetu obstaja še kdo, ki bi ji lahko ponovno narisal nasmeh na usta. Da on ni bil njen prvi in ne njen zadnji. Bil pa je vsekakor nekdo, ki ji je pomenil res ogromno.Bil je prvi, kateremu je izgovorila tiste dve popolni besedi. Takrat je bilo popolno in LJUBIM TE je to lahko le podprlo.

Pa vendar je bil ta neznanec tisti, ki je umogočil upanje. Začela je verjeti, da je tudi zanjo nekje zunaj moški, ki jo lahko osreči za celo življenje.

Happiness is the key to life.

We need fantasy to survive, because reality is too difficult.

V mislih je imela nešteto vprašanj zanj. Neskončno. Lahko bi rekli, da je v zavedno spustila le tiste, ki so bila praštevila. Smešno, pravprašanja?
Pa saj ni pomembno. Že nekaj dni je razmišljala le o tistem pogovoru. Bilo jo je strah. Strah pred tem, da si bo premislil, da bo pozabil...
Prijateljica ji je rekla, naj si ne zada prevelikih vzpetin, ki jih nikoli ne bo dosegla. Preprosto niso več dosegljive. Pa naj bo to zaradi bolečine, ki jo je povzročil ali pa zato, ker preprosto ne sme ponižanja ponovno požreti. Sama še kako dobro ve: fool me once, shame on you! But fool me twice, shame on me!

Not everybody has to be happy all the time. That´s not mental health. That´s crap.

Ker se ji zadnje dni dogajajo same čudne stvari, sploh ne ve več kje svet stoji. Se je začel vrteti v napačno smer? Jo je odložil nekje v vzporednem svetu? Ali pa je preprosto postal lepši... Naenkrat se ji dogaja toliko stvari, da sama komaj dojame njihov potek. Gruča oboževalcev. Milijoni sms sporočil. 

Pozabila je ta občutek. Pozabila je kako je, ko si samski. Ko si sam na svetu, kot takrat ko si se rodil... Vse občutiš močneje. Stvari, ki so ti bile prej samoomnevne, imajo sedaj pomen. Vse prepustiš naključju... Saj nekako slediš pravilu: kar se mora zgoditi, se bo zgodilo. 

-http://www.youtube.com/watch?v=7izyf2J4_gs&feature=g-vrec   <3

today, tomorrow is a different day.

Počutim se...
Dan je bil eden boljših ta mesec, nasploh eden boljših čez celo šolsko leto. Vstala sem zagnana v pričakovanju in upanju, da bo ta dan drugačen, bolši. In res je bil! Po čudežu?
Osredotočila sem se na stvari. Zadala sem si cilj. Komunicirala sem z ljudmi. Hotela sem se dotakniti njihovih duš. Želela sem si biti taka kot nekoč. Odprta, vztrajna in vedno nasmejala oseba.
In cela zanka je v tem, da sem to dejansko bila. Nebom lagala, da nisem za par minut odtavala v drugo dimenzijo, v drugo razsežnost.. Vendar navsezadnje, bila sem jaz.

Počutila se je živo. Zjutraj ni sedela predolgo na kavi, hotela je na športno vzgojo. Že skoraj mesec dni je ni bilo na telovadbi. Preprosto ni ji dišala... Rajši je podaljšala dovoljeno normo v topli postelji ali pa se s sošolci dobila na kar trojni kavi. 

Toda tokrat ne!

Hotela, je televaditi. Morda se sliši absurdno, vendar ni. Na vso moč si je želela, narediti nekaj za svoje telo, nekaj samo zase... In kot, bi se njen angel varuh spet vrnil je dobila prvo znamenje, ki je bilo pozitivno. Profesorica je bila navdušena nad njeno igro badmintona in njenim zanič servisom... Neverjetno.

Govorno vajo je povedala na nivoju. Tako si je zaslužila naslednjo pozitivno čudo. Dve petki na en mah. 

Kaj je lahko boljše? 

Pa je le nekaj... Profesorica angleščine, ki je nemara ji je zaradi njenega sodelovanja podarila dodaten plus pri spraševanju. Nemogoče. Dejansko se sovražita. Ne preneseta. Niti ne pogledata, ko se srečata sredi ljubljanske ulice... Se ljudje lahko spremenijo, ali pa imajo le srečen dan? 

In nekako mi je vseeno! :)

Seveda dneva še ni in ni bilo konec. Imela je še lutkovno igro za otroke naših profesorjev. In nasmejala se je takim neumnostim, bedarijam, oslarijam.. pa vendar bila je zadovoljna sama s sabo. Otroci so ji polepšali dan. Na tihem si je zaželela, da bi enega kar ugrabila in ga odnesla s seboj domov. Nora ideja, kajne?

have a good and relaxing night! & how about me? I need to study all day all night...

Počutim se... DRUGAČNO.

I´ll try to fix you.

Včasih sem mislila, da je bolje imeti nekaj kot pa imeti nič. Sedaj vem, da je bolje imeti nič.

Gledala ga je, ko je vstopil na avtobus. Hotela ga je videti. Hotela je videti njegove živo rjave oči, ki jih je včasih tako ljubkovala. Hotela si je priklicati v zavest njegov ljubezniv pogled, njegovo toplino... Ni si mogla pomagati, da ga nebi pogledala. Sovražila se je na nek način. Sovražila je to, da je delovala tako močno, v sebi pa je umirala. Vsak dan je bilo lažje, pa obenem tako težje, ko ga je venomer videvala.

Pa če je šlo le za tisto radovednost. Hotela je videti ali bo tudi on njo pogledal z enakim zanimanjem, kot je ona hotela njega. In jo je! 

Pogledal jo je pa čeprav le za sekundo. Pogledal jo je, le to je štelo.

Vendar ni bilo več tistega leska. Tistih iskric, ki bi lomila in se elektrila okoli njunih pogledov. 

Ni jih bilo. Izginile so. Odpovedale. Umrle.

S prijateljico sta prestopile in tisti mrzel piš vetra, ki jo je zadel ob lica, ji je razjasnil celotno sliko. Bistvo je bilo v iskricah oči. Vedno je bilo in vedno bo.

Le to šteje.

Bil je pokvarjen. Pa ne od vedno. Ne od kar se je rodil. Tega prekletstva ni prejel ob rojstvu. ... Nekje na poti, se je zalomilo... 

Zagovarjala ga je. Kot bi delček nje hotel omiliti vso bolečino in sam sebe hotel prepričati, da je kriv sistem. Da je krivo njegovo nezavedno. Da vse kar ji je povzročil, ni hotel izpeljati do konca. Tega izpiljenega načrta ni naredil zanjo. Ta načrt ni bil nikoli ustvarjen zanjo.

Bi ga lahko popravila, če bi ga hotela? Bi lahko njegovo bistvo preprosto zamenjala. Njegovo materijo, ki ga je poganjala.. bi jo lahko preprosto dopolnila, nadgradila. Je možnost? 

Človek, ko se rodi je zlo. Bi ona lahko to spremenila...

Hotela je. Želela si je vrjeti! Bodo sanje dovolj, da ga spremeni...

stronger;*

Polovica sovraštva, polovica ljubezni.

Slišala je od neznanca, ki jo je označil, tako kot se sama ni znala. Vse je bilo res. Razjedalo jo je. Ničesar od tega ni hotela. Hotela je postati stroj, brez čustev do njega. Pa naj bo ljubezen ali sovraštvo... Bilo je prekleto premočno zanjo.  Za naivno idealistko.

um spiro, spero

Dokler diham, upam.
Upam vedno na nekaj najboljšega kar lahko potegnem iz dane situacije. Če pogledam sem po eni strani izgubila nekoga, kateremu sem prisegla zvestobo in ljubezen. Oboje naj bi bilo večno.Verjela sem da bo večno. Očitno je bila to moja napaka...

Pa sem se velikokrat vprašala, bi res bilo? Bi bila skupaj do konca življenja? Bi se skupaj postarala, čeprav sva si bila nasprotna kot ogenj in voda, in hkrati tako podobna kot roman in novela. Združevalo naju je vse tisto kar naju je ločevalo. Karakter pa sva imela navsezadnje čisto enak. Le da, imam jaz neke cilje in želje v življenju h katerim strmim. On pa se prepusti toku. Naredi tisto, kar mu v tistem trenutku povzroči srečo. Tista naivnost, kateri se prepusti... pa čeprav za trenutek. Zadovoljen je, le to je važno.

Vstala je in si za boljši začetek dneva prebrala misel iz svoje knjige. Ta knjiga ni bila katerakoli, bila je njeno zatočišče, njena moč. Vse ali vsak na kogar se je vedno lahko zanesla. Vedno. 

In tudi tokrat ni bilo nič drugače. Zaprla je oči, in naključno izbrala misel, za to uro, morda dan. Vedela je le, da jo bo misel držala pokonci, preprečila bo da bi se zlomila.

Prebrala si je: 

Upanje, tako kot vera, brez poguma nima pomena.

Vdihnila je in se polna zagona posvetila geografiji. Ne bo zmagal, ker ona nikoli ne izgubi. Nikoli še ni in tudi tokrat ve, da ne bo.

Sem res žrtev? mislim, da nisem. ;)  Prosim, naj se ti neham smiliti! HVALA

there is a fine line between love and hate, and I don´t mind!

Kaj želim od sebe?
Nič.
Nič ne pričakujem, nič nočem. Ker mi nič nikoli ne uspe. Tako vsi pravijo.
Kaj želim...
Popolnost. Nadzor. Kontrolo.
Vsaj neko stvar, ki jo nadziram jaz in nihče drug. Ne starši, ne prijatelji, ne moje življenje. Samo jaz.
Ne pričakujem rezultatov. Želim samo nadzor.

FUCK YOU! ;)

Včeraj je bil eden tistih redkih dni, ko se je počutila veselo, zadovoljna sama s sabo, preprosto srečno. Seveda le na nek način. Še vedno so jo občasno obhajale, tiste čudne, moreče stvari, ki jih je vsak dan lažje potlačila vase. Vsak dan, je bila bolečina znosnejša. Nikoli si nebi lagala, da je ni več, da je odšla. Pa vendar, ni je več tako skelelo, ko je slišala zanj ali pa, ko ga je  še isto noč od daleč videla na postaji na njegovi vsakdanji rutini. Pogledala ga je in čez njo ni sunilo milijon različnih čutstev... Prišinilo je le eno. Radovednost.

Dan je bil nor. Veselo so klepetali na avtobusu na poti za domov in se menili, da se dan ne more končati kar z vožnjo. Da morajo nadoknaditi vse tisto, čemur so se odrekali vsaj dobro leto. 

Tujec je poslušal pogovor prijateljev in se začel posmehovati. Nikomur ni bilo všeč, da se vtika v nihove stvari, v njihov popoln dan. V tisto, kar so si najbolj na svetu želeli, da se nebi končalo. Očitno niso bili pripravljeni tega požreti, pogoltniti in na to le mirno pozabiti. 

Začelo se je nahitro.

En udarec, ki se je prelevil v celo serijo brutalne, nedorasle in nasilne igre. 

Bilo je je strah. Vsa kri ji je stekla v obraz in panika je povzročila, da je popolnoma okamenela. Zavetje je poiskala v objemu, svoje najboljše prijateljice, ki jo je s svojim življenjem hotela obraniti. Še nikoli ni videla pretepa od tako blizu. Niti si ga ni želela. Nasilja je videla že tolikokrat, ga tudi sama okusila... 

Hotela je zbežati. Hotela se je skriti, v objem nekoga, ki jo ima rad. Nekoga, ki ga je ljubila. Nekoga, ki je vedla, da bo ob njem varna, pa naj se naredi karkoli. 

Dokler, ga ni zagledala... Prišel je na avtobus in se ji zazrl v oči. Lahko je videla, tisto njegovo odločnost. 

Kamen se je kar odkotalil od njenega srca. Dihala je lahko umerjeno in pogumno.Vedela je, da se tujcu izteka čas, da bodo vsi njeni prijatelji zdravi in to v zahvalo njemu. Njenemu junaku.

Gledala ga je z kotičkom očesa. Pogleda nikakor ni uspela odmakniti z njega. Zardela je od sramu in odšla s prijateljico proti domu. Zaupala ji je nekaj, kar nikoli ne bi smela izdati nikomur. Morda ni bila prepričano v to, morda pa je bilo to tisto, zaradi česar je včeraj zaspala srečno... 

I am that bomb! ;(

Kako rada bi, da bi se nekatere stvari preprosto lahko izbrisale. Da, bi človek lahko pritisnil določen gumb in prestavil zadevo v nezavedno inda,  bi bilo tako, kot da se ni nikoli zgodila. Nikoli, nikdar... niti sledi nebi bilo o njej. Pa vendar, to ne obstaja! Ne obstaja tisti ´gumb´ na katerega, bi se vedno lahko zanesel, ko bi zadevo hotel izbrisati, iztrgati iz svojega srca. Saj ravno srce je tisto, ki zadevo kar naprej obrača in se slepi, kaj bi lahko bilo, če se ne bi na koncu zgodilo tisto kar se je. Pa vendar, kaj bi bilo? tudi on ne ve, vsak dan si naredi tisoč drugih izgovorov, ki ga pripeljejo do vedno istega cilja. Do točke, kamor si on želi. Je tako narobe, če si želi biti srečen.? 

Vedno se je lahko spontano prepustila užitkov in še vedno se jim lahko, vendar pa vedno, ko pogovor steče o njem, ona zaledeni. Namerno se umakne, in misli preusmeri drugam. Drugi lahko govorijo o njem, in ona se oddene v masko in se smehlja naprej, prepričuje se da ne boli, da ji ne more priti do živega... In lahko govori o njem tudi grde stvari, stvari, katere mu zameri, nekaj kar nikoli nista počela skupaj pa je vedno obljubljal, da bosta. Sama sebe prepričuje da je močna.

Pa vendar, ko ostane sama se zlomi. Joka, kot majhna deklica, ki je ostala sama na tem velikem svetu. Joka nekaj minut, potem pa si obriše solze in pretvarjanje se nadaljuje. Kdor bi jo videl, bi rekel da ni pretvarjanje,  rekel bi da je močna, trdna in pripravljena iti dalje. Vendar ona ve, da ni tako. Ona ni močna, ona ni trdna. Ona je ponosna.! In nikoli nikomur ne bi dopustila, da bi ji to ponovno povzročil. To jezo, to žalost, to na kar nikoli ni pomislila, da bo dobila od osebo, ki jo je imela najrajši. Pa se je ponovno preslepila.

Kajti v teh trenutkih je spoznala, da jo bodo ljudje, lahko še velikokrat povozili, zbili na tla in se norčevali iz nje. In vse zaradi preprostega razloga. Ko ona svoje srce da in te sprejme vanj ji ne more postati vseeno zate. Nikoli.! Saj njena glava vodi razum, razum pa posluša srce. 

Stay hungry, stay foolish! ;)

Kar se ti zgodi ne reci, da je slabo. Marveč verjemi, da se življenje obrača k tebi v prid. In samo od tebe je odvisno kako boš to izkoristil. :)

Dear stress, lets break up!

Danes sem se zbudila v prečudovito sobotno jutro. Hallo, sončke je biu! vstala sem in dolgo pogrešala ter hotela občutiti, tisti znani obraz poleg mene. Tisto zaspano osebo, ki ni in ni hotela iz postelje. Pogrešala sem tisto navado, da se kdo zjutraj zbudi ob meni. Vendar tega na žalost ali na srečo ni več.
Lepo mi je bilo s tabo. Povdarek je na´´mi je bilo´´ . Res sem te imela rada, bil si prva oseba kateri sem rekla, da jo ljubim. In resnično sem to mislila. Pomenil si mi cel svet.
In ko se uzrem nazaj je od tega pretekel le en teden, pa vendar je vse drugače.
Vse je spremenjeno, življenje gledam z široko odprtimi očmi v upanju po nečem novem, po novem odkritju, po novi osebi, po sebi.
Ker sem v tem tednu dojela, da nikoli ne postavljaj nikogar pred samega sebe. Bodi sebičen! Bodi odkrit, povej kaj te moti, kaj ti je všeč.. saj je navsezadnje to življenje tvoje in nihče, te ne more opehariti za tvoje lastne odločitve. Na koncu si lahko jezen le nase, ker si to dopuščal. In to mi je ušeč, saj dokler ne počistiš pri sebi, ne boš srečen. In ja, sedaj sem srečna. Morda bo zvenelo obrabljeno, pa vendar sem srečna. Srečna, da sem spet svobodna, samosvoja... Ni mi še vseeno, in mi morda tudi nikoli ne bo. Vendar sem se naučila nekaj novega in v težkih trenutkih spoznala osebe, ki mi bodo krasile dneve do konca mojega življenja.

Dekle, ki je gledalo v mojo smer je bila zasanjana. Nikoli nisem razumela, o čem ljudje premišljujejo kadar gledajo v neko smer, pa vendar ne gledajo z oči tja, kamor naj bi. Njihovo srce je nekje drugje, morda srce hrepeni po nečem, morda objokuje nekoga, morda se pogreje ob neki misli, ki ga je spreletela. In nikoli ne bom natančno vedela, kaj je dekle tistega mrzlega jutra premišljevala. In za vedno bo ostalo, vse tisto, le uganka.

morda bom od tej izkušnji postala nova, predvsem pa boljša oseba. Čas, ki mi je na voljo pa bom izkoristila za lanske novoletne obljube, letošnje tako rekoč odpadejo, morda nastane kakšna nova, ki pa pade na zadnja mesta. ;)

....