'' Instead of wondering when your next vacation is,
maybe you should set up a life
that you don't need to escape from.''
Zadnje dni je konec noči in začetek dneva preživljala na mehki odeji ob robu jezera. Začetek dneva se je ponavadi začel s kakšno globoko debato in pogledom uprtim v zvezdnato nebo. Pomirjajoča glasba ji je nudila uteho, da si je upala svoje strahove zaupati njej. Prijateljici, ki jo je bila pripravljena poslušati brez predsodkov in karanja. Noč je bila njuna zaveznica in občasni zvezdni utrinki prijazni znanci, ki so ju opominjali, da je na svetu dovolj sanj, ki so se pripravljene izpolniti le zanju.
Včasih ni marala noči. To je bilo takrat, ko ni mogla zaspati. Saj so bile to najdaljše neprespane ure, zaradi katerih je bila brez energije in potrta še nekaj dni. V teh urah je ponavadi le ležala na postelji in razmišljala o problemih- svojih. Bile pa so noči, ko je v svoji glavi ustvarila nove, večje probleme, ki so jo nato še dodatno težili. Iz nje so počasi ustvarjali tempirano bombo, ki je bila pripravljena eksplodirati.
'' The earth has music for those who listen.''
Danes pa ji je narava preprečila poležavanje pod zvezdnim nebom. Pa vendar, poleg sijočih zvezd obožuje tudi nevihte. Zdi se ji, da prav tako kot ona, narava včasih ne zdrži pritiska in nagovori nebo, da eksplodira. Dež ji očisti rane, poljube prejme na vsa prava mesta s strani strel ter v objemu vetra v tolažbo dobi sveža jutra polna upov. Narava si tako z jokom opomore za nekaj časa...
Sama pa se znajde v transu med pisanjem bloga. Končno se zave, da je noč čistejša kot dan. Boljša je za razmišljanje, sanjarjenje in ljubljenje. Ponoči je vse bolj intenzivnješe, resničnejše. Vse besede, ki so bile izrečene podnevi dobijo pravo težo šele ponoči, v teh samotnih trenutkih pravzaprav šele spozna njihov pravi in resnični pomen.
