sobota, 27. oktober 2012

This time.

     She had blue skin
And so did he.
He kept it hid.
  And so did she.
              They searched for blue,
               their whole life through,
          then passed right by- 
  and never know.



Njegovi prsti so drseli po kitari. Njegov glas pa je zvenel spokojno, kot mehek dotik odeje, v katero se zaviješ, ko te zebe ali pa ti je tesno pri srcu. Svojega pogleda ni umaknil h njenemu, ostal je zbran. Z dušo in telesom je čutil glasbo, ki je prihajala izpod njegovih prstov. Telo se je gibalo v ritmu. Glas, ki je prihajal iz njegovega telesa pa je bil čuteč in skrivnosten. Ob vsaki zapeti besedi se je skozi njegovo telo vsulo tisoč drugačnih čustev, ki jih je čutil do nje. Poteboval jo je, kot zemlja potrebuje sonce, da lahko normalno funkcionira. Potreboval jo je celo bolj, kot izgubljeni popotnik potrebuje vodo sredi puščave. Potreboval jo je, vendar ne le poleg sebe, potreboval jo je v sebi. Hrepenel je po njej. Hrepenel je po združitvi njunih teles. Predstavljal si je, da je to tako enostavno kot je sožitje med njim in kitaro. Ko on igra, se ona odzove nanj. Iz enega odmeva bi povzročil ples dveh teles. 
Ko je končal je pogled uprl med občinstvo, vstal in se priklonil. Kljub bučnemu aplavzu v dvorani ni odšel nazaj na oder. Odšel je s punco svojega življenja naravnost v dodeljeno sobo, ki mu je pripadala kot nastopanjočemu pevcu, kjer bi se lahko dolgo dolgo ljubil. 

Sometimes I think a soul mate is someone
who will make you be the most
YOU, that you can possibly be.



In potem se ponovno vprašam, kdaj pravzaprav preboliš nekoga, ki je le nekaj časa nazaj sestavljal tvoj vsakdan?- Takrat, ko tvoje srce začne razumeti. Ko se začne zavedati, da je včerajšnji dan preteklost in, da nikoli ne bo več tako, kot je nekdaj bilo. 
Moje srce ni zmedeno, zmedene so le moje misli glede tebe, naju, najine preteklosti. Globoko v sebi se še vedno na čase vprašam, kako se je vse to pravzaprav začelo? Verjetno zelo preprosto, kajti zadnjih nekaj mesecov sem premišljevala le o tem, kaj ljubezen pravzaprav naredi. 
Ljubezen povzroči, da se prijateljstvo zlomi, da te bolečina o prevari razjeda na vznotraj in da se na koncu koncev vse konča, ravno tako preprosto kot se je začelo. Zelo lahko je reči, vendar je zlomljeno srce tisto, ki je krivo, da se človek spremeni. 


But remember, God will never take something away from you without the intention of replacing it with something better.

nedelja, 21. oktober 2012

Good life.

Oko naj bo vedno
radovedno...
pardon: radovidno!

svet je tako svetel -
glej, glej!

 pa dobro se imej!


Jezik je mogoče uporabljati na različne načine. V vsakodnevnem življenju ga običajno uporabljamo na smiseln način, kot sredstva medčloveškega sporazumevanja in spoznavanja sveta. 
Vendar pa je jezik mogoče uporabljati tudi drugače. Z besedami se je mogoče igrati in zgraditi domišljijski svet, ki je povsem drugačen od resničnega sveta, v katerem živimo: v tem svetu vladajo povsem drugačna pravila, predvsem pa ne velja zakon smisla, zato je ta svet karseda smešen in zabaven.

Do not ruin today, by remembering yesterday´s problems.

petek, 19. oktober 2012

Imperfection.



Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne pozanjo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen. Nihče se te ne more dotakniti, če tega sam nočeš. Samo vljuden moraš biti in se smehljati in se izogibati preganjavicam, saj o tebi govorijo, ne glede na to, kaj uganjaš, temu se ni mogoče izogniti, tudi sama bi navsezadnje ravnala enako.






Seveda pridejo dnevi, ko tudi jaz komaj čakam, da grem spat zvečer. Dnevi, ki bi jih bilo najbolj pametno izbrisati s koledarja. Ampak tako to je. To je normalno. Skrbelo naj bi me šele takrat, ko slabo razpoloženje traja več tednov, mesecov, celo let. Takrat se znajdeš v globokem vodnjaku brezupa in samopomilovanja, iz katerega vedno znova misliš, da ne boš našel poti... Pa jo najdeš, samo če hočeš.