And did you get what
you wanted from this life, even so?
I did.
And what did you want?
To call myself beloved, to feel myself
beloved on the earth.
- Raymond Carver
Če bi radi razumeli našo družino, je dovolj, da si pogledate mačka. Našega Mišija- Mušija.
Je sivobel mačkon, do konca napolnjen z velikimi dragimi mačjimi briketi in brez vsakršnega zanimivega odnosa do ljudi. Predstavljajte si, da hodi iz enega kavča na drugega, povsod pušča dlako in včasih je videti, da do nikogar od nas ne čuti niti najmanjše nakolonjenosti.
Edini smisel mačkov je, da so premični okrasni predmeti, koncept, ki se mi zdi zanimiv v intelektualnem smislu. So kot nekakšni moderni totemi.
Naš mačkon pa je zagotovo tudi sposoben komunicirati s človeštvom. Čuti bolečino in zadovoljstvo. Še sama se pogosto pogovarjam z njim. Ga stisnem k sebi in ga božam toliko časa, da ne zaprede. Kakšen užitek je ta zvok. Zvok srečne živali.
In skoraj se včasih ne zavedam, da se z njim pogovarjam kot z ljudmi. Smešno, kako mi nikoli ne pride na misel, da bi se pogovarjala s svetilko ali kakšnim etruščanskim kipcem? Z našim mačkonom pa se.
Včasih jokam in je on najbolši poslušalec. Včasih se učim... seveda dokler se on ne uleže točno na tisti zvezek iz katerega vsarkujem nove informacije. Najlepše kar je, ko je on edini, ki me pričaka po napornem dnevu. Ko pridem iz šole priteče k meni in se mi podrgne ob nogo. Drega se toliko časa, da na koncu le počepnem in ga nekajkrat pobožam po mehki dlaki. In ker mu nikoli ni dovolj, ga še malo razdražim s tem, da ga počoham še po kožuščku in Muši se kot vsak dan na novo zaljubi. Zanj je to čustvo zelo preprosto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar