My feelings woke me up in the middle of the night.

Prišla bo

in stopila v moje srce. 

Ne zato, 

da bi me pohodila. 

Zato, 

da bi videla dlje. 

So stvari, ki jih je treba videti ob točno določenem času. Niti prej niti pozneje. Če jih vidiš prej ali če jih vidiš pozneje od pravega časa, je slabše, kakor če jih sploh ne bi videl; zato ker, tudi če jih ne vidiš, živijo svoje življenje v tebi, v tvojih predstavah, ali pa boš o njih še sanjaril in jim boš s tem v sebi dal življenje. Če pa jih vidiš prezgodaj ali prepozno, je kakor da bi ubil nekaj v sebi, nekaj, kar je do tedaj živelo v tebi, ali nekaj, kar bi se v tebi moralo roditi.

It was one of those perfect autumnal days 

which occur more frequently 

in memory than in life. 

Zavedala se je, da bi lahko počela karkoli hoče. Pa vendar jo je vedno nek določen obrambni mehanizem ustavil pred vsem, zaradi česar bi imela naslednjega dne lahko slabo vest. Toda tokrat ji je bilo celo žal, da se ni prepustila zamaknjenosti, zaradi določenih substanc... Obstala je trdna in sama sebe prepričevala, da ni kot druge. Ni kot tiste obupane punce, ki se nekomu predajo zaradi osamljenosti, ona se preda, ko je pripravljena. Vendar pri njej vedno ostane tisto odprto vprašanje, če ni za vse skupaj prav zaradi njene morale, nato nekoliko prepozno? In potem se z obžalovanjem še enkrat vpraša, zakaj ni kot tiste druge punce...

Impresija.

Ostri ritmi

Jaz sem zlomljen lok

nekega kroga. 

In sem strta figura 

nekega kipa. 

In zamolčano mnjenje

nekoga.

Jaz sem sila, ki jo 

je razklala ostrina. 

Kot da hodim

po osteh, 

vedno hujša mi je 

tvoja mirna bližina.

  

                                                                    Srečko Kosovel

Prvega ne pozabiš nikoli.

A: I love life.

B: Huh,? But you just got dumbed...

A:  Well yea... And I am sad.

But at the same time I am really happy

that something can make me feel that sad. 

It is like... it makes me feel alive, you know?

It makes me feel human. The only way I can feel this sad now,

is if I felt something really good before. 

So I have to take the bad with the good. So I guess,

what I am feeling is like a beautiful sadness. 

Zame si postal stalno pristno odsotno bitje. Ni te ob meni, vendar si bolj prisoten od mene same.

Prikradeš se v moje misli medtem, ko hodim po ulicah, prečkam mostove, gledam v reko, ko od časa do časa dvignem pogled proti nebu, sedem na kakšno klop, ko se ponoči zbujam in gledam v temo... vse to počnem, vendar mene ni, ti pa si vedno tukaj-

misel, da svoji sedanji ljubezni šepetaš besede nežnosti, jo greješ, ljubkuješ... Ko si nehote predstavljam vajini telesi, ki se združujeta, si predstavljam vajino prihodnost, tisto prihodnost, o kateri sva nekoč tudi midva sanjarila. Tisto o večni ljubezni, družini in domu. 

Vse to, se še vedno znajde, po tako dolgem času v meni bolj zaradi mene same.

As humans we ruin everything we touch, including each other.

I always wonder why birds stay

in the same place

when they can fly anywhere

on the earth.

Then I ask myself 

the same question. 

Obožujem jesen. Obožujem vse te barve, ki me obdajajo. Pomirjujoča zelena se prelevi v rumeno, ta v oranžno, ona spet v rdečo... Zemeljske barve, ki nudijo uteho in nekakšno skrivališče pred svetom. Objamejo te z razumevanjem, ki ga dan danes povsod primankuje. 

Obožujem hladne dneve, ko si lahko ves dan zavit v toplo odejo, naslonjen na udoben fotelj s čajem ter dobro knjigo v roki. Nobenega hitenja, nervoze... ustvariš si svet, ki je narejen po tvojih merilih. Tam se prepustiš. Dihaš za sedanjost, za trenutek. Misli se zbistrijo, ne plavajo vse povprek kot ponavadi. Ustavijo se na mestu in se ne prikažejo. 

Na žalost se narava v svojem ritmu pripravlja na dolgo zimo, uživa še zadnje dneve življenja. In lahko bi rekla, da se z mano dogaja popolnoma enako. Pozimi na nek način hiberniram- sem v stanju, ko živim le za šolo in obveznosti. Jeseni pa rada pišem, rada krvavim na papirju, da med dolgo zimo obujam spomine, na svoj najljubši letni čas, kajti le takrat misli zlijem na papir v obliki razigranih barv, ki v nobenem pogledu ne prikazujejo mojega stanja. 

I feel like I should just stop thinking about it, you know, but I can not. 

Ni se zavedala da tone globje in globje, čeprav jo na površju čaka sreča. Zibala je svoje telo v ritmu glasbe in se prepuščala navideznim valovom. Pustila je, da jo tok nese v napačno smer, čeprav bi lahko v vsakem trenutku potegnila krmilo in si življenje usmerila v pravo smer. Morda pa tega preprosto ni hotela storiti, morda ni bila pripravljena obupati... ali pa je bilo tisto kar je čutila, ko je pomislila nanj resnično. Predstavljala si je sebe v njegovem objemu, ko je bila njena najljubša pesem gostujočega izvajalca. V mislih je njegova roka drsela po njenih bokih, jo zibala in ljubkovala na dolgopozabljeni način. Spreletel jo je občutek zadovoljstva, pojavili so celo tisti majhni, nepričakovani mravljinci. Počutila se je živo, čeprav le za nekaj sekund.   

Vendar je trenutek minil in jo pahnil v resničnost. Ponovno se je začelo vrtenje v krogu in tavanje v temi. 

I may forget what you said, but I will never forget how you made me feel. 

If I am not beside you. I am inside you.

There is a bluebird in my heart that

wants to get out 

but I am too tough for him,

I say, stay in there, I am not going 

to let anybody see

you. 

There is a bluebird in my heart that

wants to get out

but I am too clever, I only let him out

at night sometimes

when everybody´s asleep.

I say, I know that you are there, 

so do not be

sad.  

                                                       Charles Bukowski

I never fall apart, because I never fall together.  

Tvoj korak, moj korak, tvoj korak, moj korak... a kmalu se nekaj zalomi. Vse kar je bilo do takrat jasna slika, je sedaj postalo zamegljeno mojim očem. Nimam moči, da bi se še trudila izostriti sliko, kajti vse kar vidim zadnje dni, je tema. Vse je tiho, mirno, nobene besede od tebe, ki je namenjena meni. Samo meni. 

Potrebujem te, da v meni vzbudiš strast. Potrebujem te, da z mano sestavljaš celoto. 

Hrepenim po tebi, po ognju, ki sem ga občutila ob vsakem tvojem pogledu. Vendar zaradi tega hrepenenja trpim, ker se vse dogaja počasi, prepočasi. Dnevi se vlečejo. Minute naenkrat postanejo ure, ki jim ni in ni konca. Oblike postanejo nedifinirane, svet se ustavi... Jaz pa te čakam, obupavam, in spet čakam. Sama sebe uničujem, kajti upam na zgodbo, kateri konec ni namenjen. 

And no matter what I do. I always forget to forget you.

Every generation needs a new revolution!

It is not what you do, it is how you do it. 

It is not what you see, it is how you look at it.

It is not how your life is, it is how you live it.

Mnogi spregledajo temeljno dejstvo, da na tem svetu obstajajo nekateri ljudje in stvari, s katerimi pač moramo shajati, in da še tak odpor ter kritiziranje ne bosta dosegla nič drugega kot to, da bosta okrepila frustracijo. Frustracija pa je kombinacija razgretosti in stresa, za katero sta naravno zdravilo hladnokrvnost ter mir. Verjamem, da sta dosegljiva, če bo naša potrpežljivost rasla. Hkrati pa se bomo mi odzivali z inteligentnostjo, namesto s čustvi.  

Sedim, od poslušanju sveta, ki hiti mimo mene. Vendar je vse, na kar lahko mislim le preprosto vprašanje: Zakaj pravzaprav sedim tukaj? In po pravici povedano: Ne vem. V tej popolnoma materialistični družbi ne prepoznam več svobode, enakosti... Kljub temu, da trdno verujem v življenje, svobodo in srečo, se počutim ujeto v dnevno rutino. Povsod polno ugibanj glede kriz, denarja, celo glede lepih stvari. Bodo trajale? Ne, ne vem, mogoče... Vendar se zmerom najdejo ljudje, ki bodo trdili, da ta ugibanja ne obstajajo, ker sami tega ne občutijo. Kakorkoli. Zavedam se, da pozneje lahko zavržeš tisto, v kar ne veruješ. Ampak jaz želim verjeti v boljši jutri, v svobodno izražanje posameznika... Po pravici povedano hočem verjeti v prihodnost. Danes, jutri, zavedno.

No matter what people tell you, 

words and ideas can change the world. 

Do not be afraid to move forward.

It will grow inside me, 

until it explodes...

Celoten univerzum vibrira, zato je pomembno, da smo v harmoniji z vibracijami. Vibracije prejemamo od ljudi in predmetov, ki nas obdajajo. Dotikajo se nas in mi se nezavedno odzivamo nanje. Pomembno pa je kultivirati občutljivost na pozitivne vibracije, ki prihajajo iz vira našega življenja. Kajti, če nismo pozorni na različne stopnje vibracij, lahko na svoje slabe dni postanemo ravnodušni, depresivni, slabotni, razdržljivi, pusti... Ena od najbolj nedvomnih resnic je, da nam življenje ne bo dalo nič več, kot bomo sami dali življenju. 

Sama sem to občutila ravno danes, ko bi morala ostati doma in se pozdraviti do konca, pa sem namesto tega  uveljavljala svojo trmo. Hotela sem v šolo, čeprav me je še mati rotila naj ostanem doma. Smešno, vendar je tudi tokrat nisem poslušala... Zjutraj sem vsa zadihana od teka zamudila svoj avtobus, zato sem bila prisiljena  vzeti tistega, ki je popolnoma zaseden, še predno pride do moje postaje. Celo pot sem stala in stanje se mi samo še slabšalo. Dobila sem vrtoglavico, na avtobusu sem videla vse podobe zamegljene, slišala sem vse ostale, le sebe ne... Občutek je bil, kot da bom vsak čas izgubila zavest, da bom odšla. Komaj sem se prisilila, da sem si v mislih štela do števila 5- vedno znova in znova, dokler nismo prispeli do Domžal. Končno. Tam sem z zadnjimi močmi iztopila iz avtobusa in si želela končno usesti- komor koli, tudi na tla če ne bi bilo drugače... Ko sta od nekje prišli moji prijateljici Petra in Melita. Ne prijateljici, sestri ter me začeli objemati ter me spraševati, kaj je narobe? Slišala sem ju, nisem bila pa prepričana ali onedve sploh slišita mene. Odgovorila sem jima s svojim hripavim glasom nekaj o mojem počutju... Niti se ne spomnim kaj točno sem povedala, toda nista me spraševali ničesar, le nemudoma sta me odpeljali domov. 

Nevem, kaj se je v meni nabiralo skozi zadnje dni, vendar očitno to ne sme ostati. Naučiti se moram odpreti življenju in življenje se bo ponovno odprlo meni. Entuziazem dela čudeže, kajne?

You are messing with my head. Who do you think you are?

˝ I can not explain what I mean. And even if I could, I am not sure, I would feel like it.˝ Rada bi se osvobodila teh spon in neodgovorjenih vprašanj, ki se mi motajo po glavi. In verjetno bi bilo veliko lažje, če ne bi na ritmu zbolela. Dobila sem namreč vročino, prehlad... In danes naj bi počivala, in kot vedno mi misli ob nedelu ali dolgočasju odidejo kamor nočem. Stokrat premlevajo eno in isto situacijo in si potiho želijo, da bi se končala popolnoma drugače kot se je.
Smešno, vendar sem šele danes dejansko začela razumeti Holdna, iz knjige Catcher in the rye, ki jo imamo letos za domače branje pri angleščini, saj fant vsem daje tak vtis kot, da mu je vseeno za cel svet, v sebi pa se zaveda točno kaj želi in kaj namerava, da bi to dobil. Ljudem se težko odpre, vendar tiste, ki obožuje kuje v zvezde. Ob osebi, ki jo vzljubi dobi taka čustva, o katerih pisatelji govorijo v svojih romanih.
Sama pa sem še vedno najbolj zmedena, glede tega, kaj se skriva za vsem tem. Zavedam se, da je veliko resnice potlačene v nek temen kot srca ali pa je preprosto skrita očem. Čeprav se ne vdam zlahka, tokrat ne vem ali je sploh prav, da še vztrajam? Ljudje mi pravijo, da postanem preveč intenzivna, ko pride do čustev... Sama pa se zavedam, da sem taka le do trenutka, ko končno preberem osebo, ki mi ta čustva povzroča. In pri njem mi to očitno nikoli ne bo uspelo.

Dear God, 

Make me a bird, so I can fly far, 

far away form here. 

A little crush that grew into something more.

One of these days I am gonna say

what needs to be said and not give a shit 

what people think. 

Nihče ne govori več resnice. In prav v tem trenutku ne znam razložiti kaj čutim v sebi. Vem, da nisem srečna, vendar hkrati nisem niti žalostna. Ujeta sem nekje med vsemi temi čustvi, kjer se počutim popolnoma prazno.

Nikoli se ne bi znala ničesar dotakniti s polovico svojega srca, zato sem rajši ostala brez vsega, kot da se zadovoljim z nečim, kar me ne bo izpopolnilo v tisti smeri, ki si želim. Tako ali tako, pa nikoli ne moraš pričakovati vsega od nekoga, ki ti nima ničesar za ponuditi, saj se niti sam ne zaveda, kaj dejansko hoče. 

Sama mu svojih čustev nisem nikoli razložila, ostala sem tiho zaradi mnogo spominov, stvari, naklučij, dragih oseb, strahu... Vendar nisem želela ničesar od njega, hotela sem le, da je prisoten. Da ne odide, kot to počnejo drugi. Kadar sva se pogovarjala o vsakdanjih stvareh sem začutila, kako dolgo ga že čakam... Zaupala sem mu, vendar je tako kot vsi ostali, to moje zaupanje zavrgel brez sramu. In vendar, nama po njegovih besedah niti ni usojeno, da bi karkoli kadarkoli sploh imela. Vendar vidim, da se ne zaveda da 

˝No one falls in love by choice, it is always by chance.˝ In on je svojo zavrgel, sedaj pa se lahko ponovno vrne k dolgo izgubljeni priložnosti ter jo osvoji. Morda mu bo pa tokrat usoda le namenjena, kot pravi sam. Kajti sama, na žalost, ne zmorem vržti kovanca in v trenutku izklopiti svojega srca. 

This is not what I need, so

I am leaving all the pieces how they fell

so goodbye, Agiž

A certain darkness is needed to see the stars.

Skoraj vsak odvisnik od drog, pa naj bo to karkoli- cigareti, alkohol, tobak, kava, morfij, heroin, kokain... pravi, da ima nadzor nad svojim življenjem. Znan mi je stavek odvisnikov, ki pravijo ˝ Lahko neham, kadar želim, saj imam svoje življenje popolnoma pod kontrolo. ˝ In ravno te ljudje, ki zase menijo, da so močni, tako fizično kot psihično, nakoncu zapadejo v odvisnost. Čeprav se zavedajo, da je vse kar delajo popolnoma sfukano in nezdravo, to še vedno počnejo. Navsezadnje so droge snovi, ki vplivajo na delovanje osrednjega živčnega sistema- posledično na možgane, zato spremenijo zaznavanje, počutje, zavest in vedenje. Uporabljajo se z namenom zabave in sprostitve, velikokrat tudi v povečanje umske zmogljivosti ter celo terapevtsko pri zdravljenju. 

Družba verjame, da vsak odvisnik drog navsezadnje konča na isti način. Vem, da bi bila tudi sama rada 100 % prepričana v to, vendar ali sem lahko? Čisto vsak odvisnik? Kajti poznam veliko ljudi, odraslih, ki so sedaj stari okoli 40 let, ki so v mladih letih to počeli... a zgledajo povprečno, imajo hišo, otroke... imajo običajno življenje. 

Zato me res malo briga, kaj si kdo misli. Lahko pravi, da se branim, ali karkoli drugega, kar naj bi tako imenovani ˝odvisniki˝ počeli. Vendar nekateri ljudje ne vedo o čem govorijo, ko ti začnejo uveljavljati njihovo mnenje, pogled o določeni zadevi, ki ni izkusena z njihove strani. Hvala za take sodnike.

I am so high, I could eat a star.