You are the page, the ink, the poem.

Sometimes the people around you

won't understand your journey. 

They don't need to it's not for them.

Zadnje čase veliko razmišljam o duhovnosti. O stvareh, ki nimajo neke znanstvene podlage, pa se vseeno zelo pogosto dogajajo meni ali pa okoli mene. Čudno. Pa hkrati čarobno... 

Velikokrat se spominjam poletnih dni, ko sva se s teto ob pivu na obali pogovarjali, kako se ljudje delimo glede na način razmišljanja. Po njeno naj bi obstajali ljudje, ki imajo mlade duše in tisti, ki naj bi imeli stare duše. Sliši se nemogoče, pa vseeno...

Kakšen dan se mi zdi, da obstajajo ljudje, ki s svojim pogledom povedo več kot pa z besedami. Ti ljudje se po mojem mnenju ne ženejo za zunanjimi uspehi, dosežki in materialnim bliščem, ki obdaja vse nas. So zrelejši, modrejši, hkrati pa veliko bolj samostojni in vajeni slediti sami sebi, ne pa drugim. Če to pomeni, da so to osebe s staro dušo, pa naj bo to termin, ki bo ustrezal, da jih lažje opišem. 

Osebe s staro dušo, marsikdaj občutijo utrujenost sveta, naveličanost ljudi in sem ter tja tudi lastno mentalno utrujenost, morda celo zdolgočasenost. Držijo se bolj zase in čutijo večjo privlačnost na intelektualni plati življenja. Stare duše, same po sebi razumejo, da je znanje moč, da modrost prinaša srečo in da resnica osvobaja. Ne zmenijo se za želje ega. Raje se posvečajo iskanju razsvetljenja, ljubezni in miru.

Stare duše pogostokrat razmišljajo ne le o svoji minljivosti, temveč tudi o minljivosti vseh in vsega, kar nas obdaja. Ravno zato, naj bi bile stare duše bolj previdne in velikokrat malo bolj zadržane, kljub temu pa skozi življenje premišljeno izbirajo svoj življenjski stil.  

Ob pogledu na današnji svet, ki je v marsikaterem pogledu povsem drugačen od zrelih in modrih starih duš pa niti ni tako presenetljivo, da se mi zdi, da je ljudi s staro dušo dovolj.  Najnovejša različica iPhona, slava, blišč... vse to stare duše dolgočasi. Ljudje, ki so skromnega in spokojnega načina življenja vajeni, jim veliko pomeni, da najdejo smisel svoje življenjske poti, po kateri hodijo korak za korakom z zadovoljstvom. 

Not everyday is a good day, live anyway.

'You can close your eyes to the things 

you don't want to see, 

but you can't close your heart to the 

things you don't want to feel.'

Solze so mu tekle po licih, kot da jih je zdrževal predolgo. Smrt. Trpljenje. Izguba duše. Občutek izčrpanosti. Praznina. Steklen pogled.
Mladim fantom nikoli ni bilo dovoljeno, da bi premočno izkazovali svoja čustva. Za vsako pretirano čustvovanje je ponavadi sledila kazen. Na načine '' Ne jokaj! Bodi močan, saj si fant! '' ter '' Poglej, vsi te gledajo! Fantje svojih čustev ne kažejo: potlačijo jih, vdihnejo in pozabijo. '' so zgradili nekakšne zidove, ki so bili ponavadi višji in višji z vsako rano, ki so jo prejeli. Dokler se s časom niso naučili prekriti resnico, jo zamenjati z blažjo obliko čustev, ki so v okolju socialno in družbeno zaželjena...
Pa vendar je bil njegov jok, nekaj najbolj zadušljivega in hkrati na nek čuden način tudi nekaj najbolj pristnega, kar sem začutila v zadnjih dveh letih. Celoten prostor je vibriral. Univerzum je kričal po krivici. Po nepredvidljivi življenjski usodi, ki se lahko začne ali pa konča le v trenutku, v sekundi. Toliko trpljenja, ki se je stiskalo in se plast za plastjo nabiralo na stenah vežice, v kateri je počival njegov oče.

Have you ever missed someone so much that even the thought of them made you burst into tears?

Trpljenja ni mogel zadržati. Oklep se je porušil, vse rane so se naenkrat odprle... Jokal je. Jokal. In jokal. Ljudje so ga bodrili, mu z močnimi in upanja polnimi besedami govorili, da ni njegova krivda, da naj se sprijazni, da naj ostane močan moški. Pa vendar ga nihče ni objel, kot so objemali njegovi sestri. Stisk roke je bil vse kar je dobil. Izgubil pa ni le očeta. Izgubil je zaveznika. Izgubil je vzornika. Pravzaprav je izgubil, nekoga, ki mu je znal izkazati svoja čustva. Osebo, ki mu je brez zadržkov in pregrad lahko zaupal vse. Izgubil je prijatelja, ki si ga v času, kot je sedaj niti ni predstavljal, da ga bo.

In French you don't say ''I miss you.'',

 you say ''tu me manques.''

- which means- 

''You are missing from me.'' I love that. 

Žalost. Melanholija. Obdobje v mojem življenju, ki ni bilo prijetno. Praznina, ki še danes ni bila zapolnjena. Ljubljeno osebo je težko izbrisati iz vsakodnevnih misli, ko se zavedaš, da so spomini, kjer živi vredni več kot vse zlato na svetu. Vendar čas celi rane, oddali preteklost in se pomika prosti prihodnosti. Ko pogledaš, je vsak dan podoben tistemu včeraj, pa vendar, ko se čez mesec zbudiš, si nekje popolnoma drugje. Čeprav niti ne veš, kako si prišel tja. Hodiš proti prihodnosti, in tvoja ljubljena oseba je s teboj- ponotranjena v samem jedru.  Živi skozi tebe, te varuje, ter na nek način tako kot ti, komaj čaka, da se ponovno vidita. Vendar vse ob svojem času... 

For you, a thousand times over...