BUDAfcknPEST

The only way to make sense out of change

is to plunge into it, 

move with it,

and join the dance. 

 

Sziget 2015, Island of freedom. Main stage.

Kako sem se odločila za Sziget festival na Madžarskem? Enostavno- s prijateljico in bivšo sošolko Brino, sva bolj kot ne, žrebali najino poletno dogodivščino. Saj veste, denar ni nikoli ovira, so le drugačna mnenja o tem, kaj je res dobra muzika in kaj ne... Pa sva zamižali, odprli Eventimov prospekt ter s kančkom sreče in ogromno upanja svoja prsta po odločitvi zagledali na Szigetu. Festival je trajal 5 dni. Nekomu bi se zdelo popolnoma premalo, sama pa sem že drugi dan dojela, zakaj vsi ljudje, ki so kadarkoli bili na Szigetu, pišejo na blogih, da je 5 dni brutalno. Vseh 7 dni pa... no- upam da preživite! HAHA, si morate misliti?! Takšna kot sem, optimistično z glavo skozi zid. Meni bo ravno prav, rada imam norišnice in stalno zabavo, ko potrebujem odklop. In takrat sem bila v takšnem stanju. Norem. Avanturističnem. '' Don't give a fuck'' stanju... Danes pa sem tam kjer sem, ta blog pišem iz postelje. Ob meni so papirnati robčki, topel čaj, tableti za grlo, glavo... pa se tudi ne nahajajo prav daleč. 

I have never been more dirtier and happier in my life.

Koliko težav sva imeli ob prihodu v Budimpešto? Raje ne bi o tem, da je bil vlak nabit s študenti, ko smo se odpeljali iz Ljubljane, ob prihodu v Budimpešto pa kar naenkrat nihče ni šel na festival. Vsi so bili le povprečni turisti, ki so na Eurotripu. Torej, vlak je zamujal dobro uro, Sziget festival je oddaljen iz centra Budimpešte dobre 30 min vožnje (sprva z metrojem, nato pa še z nekakšno čudno različico U-bahna), izvajalci, ki sem jih želela slišati pa bodo na odru... čez približno 30 min? Krasno. Kam morava? Na postaji nihče ne govori več kot 3 besed v angleškem jeziku, se pravi: daj Klavdija uporabljaj roke? Vsem en' desni direkt in levi kroše- eh, mogoče pa ne, si na tujih tleh, vedi se temu primerno. Ko ti angleško negovoreča uslužbenka na informacijah poda zemljevid do Szigeta se počutiš malo bolje, korak po korak. Počasi, ampak vztrajno. Nato pa vprašaš enega neznanca, nato drugega neznanca, ki ve že nekoliko več kot prvi, verjetno je na podobna vprašanja, kdaj že odgovarjal. Hvala Bogu! In kmalu se znajdeš na malem otočku, kjer se odvija festival. Natovorjena kot kamela, zmatrana od dolge vožnje, lačna... pa si primorana v temi, s svetilko seveda, postavljati šotor za dva. Naj vam zaupam skrivnost: Še nikoli nisem postavljala šotora. 

Stairway to heaven in Sziget

Prostor, kjer je stal najin rdeči šotor je bil prepovedan za naselitev. Tam sva pristali po naključju. Dva prijazna angleška fanta sta nama že prvo noč začrtala najino pot. ' Forbidden zone ' in Sziget, ob reki, s stalnim jutranjim obhodom redarjev in najrazličnejših varnostnikov. Redarka ob reki, pa je vseh 5 dni nadobudno stražila nezavarovano območje, da se ja kateri umazan rocker ne bi šel umivat v reko, ki ima tako hiter tok in globoko strugo... če verjamete. Na tem festivalu smo ljudje pač radi umazani, tušev v ' Basic campu' namreč ni veliko za takšno maso ljudi. 

Sziget ima veliko odrov z najrazličnejšimi izvajalci. Midve sva se zadrževali na main stagu in odru A38, ponoči pa sva zahajali po klubih, kjer so vrteli dubstep, elektroniko itd. Poslušali sva veliko izvajalcev. Med njimi tudi nekatere moje najljubše: alt-J, Kadebostany, Foals, Awolnation, Marina and the Diamonds, The Subways, Avicii, Gramatik, Kings of Leon, Paloma Faith, Nero, José Gonzalez, Limp Bizkit, Martin Garrix, Milky Chance, MO... 

Stalno pa se je pojavljalo vprašanje '' Kateri je bil tvoj najljubši nastop?'' in povedano po pravici, se me prav do zadnjega dne noben nastop ni prijel, v meni prebudil nečesa novega, zanetil ognja... Zato sem se s tujci venomer pogovarjala, da mi je všeč nastop Ellie Goulding. Kar je na nek način smešno, če nebi bila v prvi vrsti, verjetno ne bi vedela, da je tako izjemna in preprosta pevka. Niti mi ni žal, da sva z Brino v upanju, da bo med njenim prvencem 'Love me like you do' opazila plakat, ki sva ga držali za Miley-ja. Miley je avstralec, ki sedaj živi v Budimpešti in je njen no.1 fan, na plakatu pa je pisalo dvoumno vprašanje: What are you waiting for? in odgovor: You. HAHA, če bi resnično opazila plakat in prišla do Mileya, bi bil srečni moški bogatejši za 2.000 €, midve pa bi verjetno v zahvalo dobili pivo in razredčen mojito. 

Rada sem se hecala, da je moj najljubši izvajalec poleg Ellie, moški, ki je vsak dan ob 7ih v jutro na glavnem odru zvenel nekako tako: 1,2,3, check, check, hey, hey, 1,2,3, hey, hey... Glas lepši kot glas angela, takoj me je spravil pokonci. V sekundi. To ni uspelo še nobenemu angelu, ki sem ga spoznala do sedaj. 

 

Pa dovolj heca, zadnji dan sem tudi jaz prišla na svoj račun. Ko je oder na A38 zavzel Passenger sem bila pahnjena v neko popolnoma drugo dimenzijo. Tisti občutek, ki me je takrat prevzel med njegovim petjem je težko opisati z besedami. Če bi zmogla bi slikala svojo čustveno avro, v tistem izbranem trenutku, vsaj za boljšo predstavo. Besede se iztrošijo, postanejo prazne. Občutki nikoli. Biti kot Luke Skywalker, biti posebnež, 'the good guy' in se boriti z ramo ob rami s Passengerjem proti Darth Vaderju,, ki je zavzemal main stage. Neprecenljivo.

 

Passenger- I hate part 1.  

Passenger- I hate part 2.

Boljših posnetkov si ne bi mogla želeti. Check it out!

F*cking hot day

Red power ranger with yellowish friend :)

Sziget je bil poln najrazličnejših umetnikov, ki so izražali sebe skozi umetnine, plakate, filme... Vsako popoldne sva obiskali veliko stojnic. Izdelala sem mega kul majico, tetovirali sva se s kratkoročnimi spreji, slikali sva se v staromodnih oblačilih, našemili sva se v rock zvezdi, ki obožujeta roza barvo, napisali svoji tihi želji, o tem kaj bi radi naredili preden umreva in na drevo skrivnosti napisali skrivnost, ki jo nisva zaupali še nikomur. Odkrivali sva sebe in hkrati  puščali delčke sebe v vsaki stvari, ki sva se jo lotili.

#BeforeIdie

Ladies in Renaissance :)

Become friends with people who aren't your age.

Hang out with people whose first language isn't 

the same as yours. Get to know someone who doesn't come

from your social class. This is how you see the world.

This is how you grow. 

Dnevi so hiteli mimo s svetlobno hitrostjo. Ko sva se v ponedeljek zjutraj zbudli, pospravili šotor (mimogrede to je storiti veliko lažje) sva odšli na manjšo ekskurzijo v center Budimpešte. Prehodili sva seveda še nekaj dodatnih kilometrov vse natovorjene, da sva sploh našli spodobno kavarno z dobro kavo, pojedli pravi madžarski zajtrk ter se peš napotili do madžarskega parlamenta. 

Palača je ogromna. Res ogromna in prav toliko kot je ogromna tudi veličastna. Slikana s panoramo, pa še kar ni šla cela not'. Si sedaj predstavljaš njeno veličino?

Majestic parliament

Lion no.1 

Lion no. 2

Nekaj bedarij, ki sem jih bila pripravljena deliti... druge bodo vejetno za vedno ostale skrite. Nekje na varnem, v moji glavi in srcu. Ko jih bom pogrešala pa bom preprosto zaplavala v znan zaprašen film ter podoživljala te izbrane trenutke. Izvajalcev, kot so MO, ki je khm.. no oblečena kot, da je njej budget le 15 € in skače po odru v nekakšnem belem športnem modrčku ter daljših belih gatah... in da ne omenjam, da ima obute bele nogavice, čez pa ima natikače. Res izbran okus. Priznam. Takšnih izvajalcev nebom pozabila. Kot ne bom pozabila, da je José Gonzalez navaden smrtnik in je bil na postaji v Budapest Deli od mene oddaljen le dober meter. Mogoče mi je malo žal, da se mi tisti trenutek ni odpeljalo, kot se to ponavadi zgodi najstnicam, ko zagledajo malo bolj pomanjkljivo oblečene fante iz pop skupine One Direction na sliki. Priznam polizala bi ga po obrazu, kot to počnem na sliki zgoraj in se mu na uho zadrla, da je pač 'awesome'.  Kako naj grem čez sebe, ko pa že od nekdaj padam na bradate moške s kitaro, ki imajo čudovito karizmo in premorejo glas z nebes. :)

Selfie je 'mus' ! #happy

 RULE no. 1: is that you gotta have fun.