Believe in yourself.

I'm sitting here in front of computer trying to figure out, what to writte in today's post..
I'm searching for something inspiring. Something deep. Big, smart words where are you when I need you the most!!? Damn. Empty head. Totally empty head.
So well, it looks like I'll need to live you with one of my favourite life quotes by famous icon Marylin Monroe & today's outfit.Evrytime I feel lost and hopeless I read this and world looks much better and brighter. You should try it too. 

"This life is what you make it. Not matter what, you're going to mess up sometimes, it's a universal truth.But the good part is you get to decide how you're going to mess it up." 


But just remember, some girls come, some go. The ones that stay with you through everything - they're your true best friends. Don't let go of them. As for lovers, well, they'll come and go too. And babe, I hate to say it, most of them - actually pretty much all of them are going to break your heart, but you can't give up becuase if you give up, you'll never find your soul mate. You'll never find that half who makes you whole and that goes for everything.Just because you fail once, doesn't mean you're gonna fail at everything. Keep trying, hold on, and always, always, always believe in yourself, because if you don't, then who will, sweetie? So keep your head high, keep your chin up, and most importantly, keep smiling, because life's a beautiful thingand there's so much to smile about.
  thanks for this words, love you

I learned a lot about falling in love, 

when I fell out of love. 

I learned a lot about being a friend, 

when I was alone.

V glavi ji je bilo prijetno toplo. Občutek, ki je zajel njeno celotno telo se je razširil prav v vsako celico njenega organizma ter jo navdajal z zadovoljstvom. Počutila se je živo. Čutila je, da jo ljudje okoli nje dopolnjujejo. Pogovori, prepevanje, smejanje je bilo tako preprosto kot tisti dnevi v otroštvu, ko ti ni bilo treba skrbeti za ničesar. 

Zgodovina jo je ponovno zadela, ko se je zapletla v preprost pogovor z njim. Spomnila se je njene prve pijane noči, ko jo je on- neznanec, spravil toliko k sebi, da je lahko domov odpešačila s svojimi prijatelji. Nikoli se mu ni uspela zahvaliti za tisto nesebično dejanje. V mislih si ga je rada predstavljala kot angela varuha, ki jo bo čuval, če bo le v bližini. In nekako se ni zmotila.

Po vseh teh letih je bil še vedno skrivnosten. Oboževala je majhne bliske žarkov v njegovih temnih očeh, ko se je pogovarjal z njo. Globoko v sebi je čutila, da bi mu brez vsakega obžalovanja lahko zaupala vse, kar jo je težilo zadnje dni. Ob njem se je počutila nemirno in spočito hkrati. Razumela je, da so takšne noči, kot je bila včerajšnja posebne. Ljudje, ki ti zatresejo tla pod nogami, zaradi svoje osebnosti, pa spadajo med angele. Ne tiste s krili, temveč med tiste z dušo. 

Morje. Obožujem prav vse, kar spada zraven. Neprespane noči, lenarjenje na plaži, lovljenje sonca, potaplanje, branje knjig ob zvoku valov, ki butajo ob obalo... 

Všeč mi je občutek samote, ki me obdaja na počitnicah. Čas za razmislek ter pridobivanje zagorelosti bo končno prišel na vrsto. Komaj čakam, da se s celim telesom ponovno potopim v vodi ter se znova najdem.

Waiting, anticipating

No matter how carefully you choose your words,

they will always end up being twisted by others. 

Bila je jasna noč in niti malo ni nakazovala, da bo bilo naslednjega dne obilica dežja. Zvezde so umirale in oddajale svoje zadnje moči, da so osvetljevale Zemljo. Ona pa je sama s svojimi mislimi sedela na pomolu in razmišljala o marsičem, kar se ji je zgodilo zadnje dni. Zavedala se je, da vse to kar ima zdaj, nima nekega globjega pomena zanjo, ne dopolnuje jo... Še vedno se išče, prav tako, kot se je iskala dobro leto nazaj. Pridobila je veliko znanja, se naučila brati med vrsticami ljudi, odkrila prave prijatelje... Vendar jo sreča očitno še ne namerava zadeti. 

Slišala je tihe korake, ki so postajali vedno bolj glasnejši, saj je bil star lesen pomol že dodobra dodelan. Temna silhueta se ji je vedno bolj približevala in v trenutku, preden je prišla do nje, jo je prepoznala. Bila je njena najboljša prijateljica. Luna ji je osvetljeva obraz, ki je kazal pristen nasmeh, katerega je tako močno pogrešala. Nekaj časa sta tiho strmeli v zvezde in luno, nato pa jo je prijateljica nežno in potiho vprašala: Še vedno ga ljubiš, kajne?

Začudeno je pogledala najsvetlejšo zvezdo na nebu, počakala sekundo ali dve ter sproščujoče odgovorila: Z vsem srcem.  

Solze so ji pritekle v oči, lasje pa so ji plapolali v večernem vetru. Hotela je pobegniti nekam daleč, le za kakšen dan. Vendar jo je najboljša prijateljica stisnila v mehek objem ter ji v uho zašepetala: Stran z bolečino.

You can erase someone from your mind, 

getting them out of your heart is another story. 

Obtičali so na avtocesti v polni koloni, ko so se vračali nazaj domov. Slikali so se, smejali ter prepevali znane pesmi iz časov, ko se niso niti še rodili ali pa so bili tako majhni, da se različnih izvajalcev in njihovih uspešnic niti spomniti ne bi mogli, četudi bi se jih hoteli. Spustili so okna na sprednjem delu avtomobila ter se v en glas zadrli, ko je na vrsto prišel refren: 

˝˝  BAILA, BAILA MORENA. 

SOTTO QUESTA LUNA PIENA. UNDEEEER THE MONLIGHT! ... ˝˝ 

V tistem trenutku jim je bilo vseeno, kaj si cel svet misli o njih. Vseeno jim je bilo tudi, kaj si sami mislijo o sebi, hoteli so se le zabavati. Navsezadnje so vsi še tako mladi, da je to edina stvar, ki jo morajo nujno početi. Prepustiti se trenutku in uživati. Na posledice, bodo mislili malo ( veliko ) kasneje.  hahahha

Between.

Can we ever get rid of the what´s and the if´s,

that doubts that exist in our minds?

Oboževala jo je. Ko je bila pozimi popolnoma na tleh, jo je ona, kljub svojim problemom vsak dan znova nasmejala. Dnevi z njo ob strani so bili lahkotnejši. Bili so znosnejši in na čase tudi veseli. Bitka preživetja iz  dneva v dan, telefonski pogovori dolgo v noč, izkoriščen čas le za pozitivno razmišljanje... Vse to se je naučila od nje. 

Nikoli ni hotela verjeti, da bi bila ista oseba lahko odgovorna za slabe stvari, ki so se pozneje dogajale v hiši.   Kraja dragocenih stvari svoje matere, ki so izginile, ravno ko je bila ona pri njej na obisku. Z vsemi močmi jo je branila pred svojo materjo, jo zagovarjala in verjela vanjo, ji zaupala. Zavedala se je, da je ne sme obsojati in zavedno nanjo kazati s prstom. Dokler svojega zločina ne prizna, je ne sme obtoževati. Navsezadnje niti ne ve, kaj naj ta kraja pomeni? Velik zločin?Manjši? Skoraj neviden? 

Očitno je odvisno od posameznika in njegovih načel. Sama ve, da bi ji lahko odpustila vse, čisto vsako neumnost... Le če bi bila odkrita in javno priznala svojo krivdo. Vendar njena mati, na vse skupaj gleda iz nekega popolnoma drugega zornega kota. Navsezadnje so tiste stvari pripadale njej, ji nekaj pomenile, jo povezovale s preteklostjo, jo vlekle naprej, ji morda dajale upanje za boljšo prihodnost...

Misli je imela razdvojene med pravico in prijateljstvom. Vendar je globoko v sebi že dolgo vedela, za kaj se je odločila. Prijateljstvo temelji na zaupanju in pri njej, ga je skozi splet okoliščin, izgubila. 

Sometimes we expect more from others, 

because we would be willing to do

that much for them.

Lose my mind.

>> Halo? <<, sem zaklicala potiho, iz spoštovanja do tišine. Obrnila sem se in za trenutek nisem videla ničesar, ker mi je svetilko usmeril naravnost v obraz, ko pa je to ugotovil, jo je spustil. Nekaj sekund sem samo stala in čakala, da se mi povrne nočni vid, potem pa sem šla k njemu in sva stala vsak skupaj s svojim žarkom svetlobe v višini bokov, usmerjenim proti pokrajini okoli naju, in nič ni bilo videti tako kot podnevi. 

Navadila sem se na temo. Ne spomnim se, da bi se je kdaj bala, a gotovo sem se je, zdaj pa se mi zdi naravna in varna in predvsem pregledna, ne glede na to, kaj vse se skriva v njej...

Nič se ne more meriti s svobodo in prostostjo telesa, brez določene višine, brez dokončne razdalje, kajti tega v temi ni. Je samo velik prostor, v katerem se lahko premikaš.

Spoznala pa sem, da se ne bojim teme v njegovi bližini, niti ko sama samcata tavam v njej. Mogoče sem postala v njej bolj varna, kot kjerkoli drugje na svetlobi. Mogoče pa sem spoznala, da se ne rabim zanašati na nikogar? Ne rabim biti odvisna od nikogar. In očitno je skrajni čas, da se preobrazim.

I am so tired of people needing a reason for doing

everything in their lives.  Do it because you want to. 

Because it is fun. Because it makes you happy.

Stala je na vrhu pečine in zavpila na vso moč. Svoj glas je dobro slišala, a bilo je kot bi prihajal od nekod drugod, iz velikega prostora, kjer so peli ptiči, ptičji krik iz tišine, in za trenutek je bila popolnoma srečna. Njene prsi so se širile kot meh pri harmoniki in vsakokrat, ko je vdihnila, so prišli izven nje čudoviti toni.

Pesnik

KAKO SEM POSTAL

Zjutraj smo zakurili ogenj in nekdo je

začel pripovedovati sanje pretekle noči. 

Ko je končal, mu je sledil drugi in

tretji, zgodbe so bile čudovite in strme

sem jih poslušal, kmalu pa se prestrašen

spomnil, da bom prišel na vrsto tudi jaz

in ne bom model povedati ničesar, ker nisem

sanjal ničesar preteklo noč niti noč

pred njo, ker sploh še nikoli nisem sanjal

ničesar. Bil sem torej nesrečen, obupan, 

in ko sem nazadnje tudi jaz prišel na vrsto,

iz strahu nisem hotel priznati sramote,

ampak sem začel kar nekaj pripovedovati,

govoril sem in govoril, skušal sem

presenečati in vzbujati radovednost. 

Govoril sem dolgo... In ko sem končal,

so vsi zaploskali ter priznali, da mi 

zavidajo noči, ker imam daleč najlepše 

sanje. Tako sem postal pesnik.

                                                                         Alojz Ihan

Eat your feelings.

Please do not expect me to always be good and

kind and loving. There are times, when I will be cold and

thoughtless and hard to understand.

V tem času si je vedno želela čas zase. Poleti, ko se se drugi njeni prijatelji cele dneve in noči družili, pili, kadili... je bila ona srečna, če je imela par ur le zase. V tem času si je ogledala kakšen film, si zavrtela sproščujočo glasbo, pisala v svoj dnevnik, štela zvezde, razmišljala in razmišljala... V poznih večerih je celo zapela kakšno pesem. Počela je stvari, ki so osrečevale njo in ne le drugih. Čas je znala še vedno nameniti le sami sebi. Tega v letih, ki so hitela mimo, nikoli ni izgubila.
Tiho v sebi si je vedno želela nekakšno nočno avanturo, ki bi vsebovala le smeh in ljudi, ki jih obožuje. Nočen klic, ki bi jo prisilil, da bi morala v svoji pižami oditi iz hiše in se prepustiti dogodivščini. Mogoče bi odšli na nočno vožnjo in le nabirali kilometrino, mogoče bi le ležali pod zvezdnim nebom in šteli zvezde, mogoče bi odšli v bližnjo restavracijo s hitro hrano ter se tam najedli do svojih zmožnosti... Zavedala se je, da noče drame. Hotela je le dobro družbo in pozitivne vibracije s strani le te.

Nasmehnila se je sama sebi. Želela si ga je z vsem telesom. Upirala se je živalski sli, ki ji je narekovala naj naredi prvi korak. Bila je pošteno vlažna, nerazsodna, morda tudi več kot kanček potrebna. Hotela je, da se ta sladka bolečina konča.
Vendar ga je ob popolni neprištevnosti, vseeno želela še bolje spoznati. Odkriti njegovo dušo. Spoznati njegove sanje. Hotela se je prepričati, da ne bo na koncu ponovno trpela...  Premagala je samo sebe in si dokazala, da lahko počaka do ustreznega časa. Upira se lahko svojemu telesu, kajti tempo narekuje njeno srce.

Torn

Zadnji sončni žarki so jo greli po mrzlem telesu. Ravno je še ujela toploto žarkov, ki jo je božala po rokah, nogah, obrazu... Malo prej se je vsa zdolgočasena vrgla v morje in zaplavala par dolžin ter takoj odhitela pod mrzel tuš, da ujame sončni zahod. Spominjala se je vsakega poletja posebej, ki ga je preživela dosedaj.
Najbolj se ji je v spomin vtisnilo poletje, ko so bili še popolna družina. Ko sta z bratom našla pravo morsko zvezdo ter vsaj kakšnih ducat morskih ježkov, ko je bil njen heroj še živ, ko so skupaj do štirikrat dnevno hodili na sladoled, da so se ohladili... Pogrešala je tisto poletje. In zavedala se je, da nikoli ne bo več tako, kot je nekdaj bilo. Kajti, niso bili več popoln komplet, popolna družina.
Med njenim razmišlanjem se je tudi sonce skrilo za obzorje. Vdihnila je poletni zrak, se še zadnjič zazrla proti mestu, kjer je bilo prej sonce ter s težkimi gibi pospravila velikansko brisačo.

The sun will not always be there to keep us warm,

it, like all things, will die...

Zdelo se ji je kot, da ji del duše manjka. Kot, da še kmalu nihče ne bo zapolnil tiste praznine, ki jo na čase tako močno duši, da povzroča negativno razmišljanje. Vedno rajši se skrije za sarkazem in naveličano napada druge ljudi okoli sebe, da nebi prepoznali, kako strta je v samem jedru. Hrepeni po svobodi, hkrati pa hrepeni po nekom, ki bi jo odrešil...
Želi si svojo lastno pravljico, v kateri jo bo njen junak rešil in osrečil. Pokazal naj bi ji, da je svet lahko lep, če le iščeš lepe stvari. Vrnil naj bi ji upanje v boljšo prihodnost. Naučil naj bi jo ljubezni do tujih mest ter tujih ljudi, ki jo lahko naučijo veliko več kot katerikoli že znani prijatelj. Pomagal naj bi ji poiskati polovico njeno dolgo izgubljene duše.