In kadar te kdo hoče prizadeti, si zamisli, da je okrog tebe steklen valj, ki sega od središča magme pa do zvezd. In ti si v njem zaščitena in nič slabega ne more do tebe. Močna si. Imaš vero v uspeh. Imaš upanje. To nikoli ne umre.
Ljudje te lahko prezirajo brez razloga. In vendar to nekako razumem... Že iz vidika, da te ta človek ne mara, ker si vse tisto kar on ni oz. nikoli ne bo. Ali pa misli, da si karakterno popolnoma druga oseba s časom pa vendarle spozna svoj popolnoma pristranski prvi vtis o tebi. Ah, nikoli ne bom vedela točno, vendar lažje razumem popolnega neznanca, ki se do tebe obnaša kruto, skoraj živalsko kot pa dolgoletno prijateljico, ki v družbi prenaša nate svojo negativno energijo in ti skuša preko dejanj pokazati, da te ne želi v svoji bližini. Te dejanja niso jasna seveda, vedno so zabrisana, njihova meglena linija je ponavadi jasna samo meni vendar me ne potolče dovolj, da bi me spravila v slabo voljo. Vsaj ne več. Včasih bi me tako bolelo, da bi na vse pretege hotela zgladiti spor ali pa najti krivca, ki je to povzročil. Ponavadi bi krivila samo sebe. Prepričevala bi se, da je vse to moja krivda, ker se za prijateljstvo nisem potrudila dovolj... In vendar sem se v nekaj preteklih mesecih res spremenila, postala močnejša z osebnostnega vidika. Mnenja drugih me zanimajo, vendar me nič več ne prepričajo o tem kaj je prav in kaj narobe. Sama odkrivam resnico, kot se tudi sama soočam s posledicami, kadar se zmotim. Steklen valj deluje, kot nekakšna izbirno prepustna membrana, ki pozitivne delce z veseljem spusti mimo, negativne pa zadrži na drugi strani obzidja, ki je z vsakim dnem trdnejši.
