Surround yourself with the dreamers and the doers,
the believers and the thinkers, but most of all surround yourself
with those, who see the greatness within' you
even when, you don't see it yourself.
 |
| My family |
Kakšni zabavni prazniki! Božič sem preživela doma. S tem, ko rečem 'doma' seveda mislim vse tri kraje, kjer se občasno nahajam. Pa naj bo to na Prevojah pri babi in dedku, v Spodnjih Praprečah pri mami ali pa v mojem študentskem stanovanju v centru Ljubljane. Beseda dom ima zadnje čase zame deljen pomen, saj se vprašam, če ne pomeni dom navsezadnje le kraj, osebo ali čustvo, ki ti ogreje srce in te napolni z neko milino in popolnostjo. Kakorkoli, družinski praznik sem preživela na vseh treh koncih, ker sem čutila, da je tako prav.
 |
| My family |
Praznike je vreme, ki je bilo prečudovito in tako vroče, naredilo le še popolnejše. Ne pomnim, kdaj je bilo nazadnje tako zeleno? Sneg!? Pogrešala sem bel Božič, kdo ga ni, ampak morda je čas, da se ljudje navadimo, da bo vsako leto zamik zimskega solsticija in s tem tudi tiste prave zime, ki naj bi se začela 21. decembra. Ob lepem vremenu smo se vsak dan odpravili kam višje, da smo se greli na soncu in tako posledično absorbirali vitamin D. Z osvojenih vrhov pa opazovali kotline, ki so bile objete v meglo, kot nekakšne magične kotlaste tvorbe, ki predstavljajo napoje čarovnic ali pa morda puhaste odeje, kjer bi sanjači poležavali in odkrivali smisel sveta...
 |
| Cassey v flatu. |
 |
| Cassey na Rožniku. |
 |
| Cassey na Šmarki. Drugič! |
V ponedeljek po nastopu godbe Lukovica pa je Cassey odšla na počitnice v Ljubljano, velemesto. Ha, kot pravi moja babi. Želela sem razveseliti svojo socimro Ajdo, ki je btw carica! Upam, da si prebrala, ker je zdaj zunaj. Kar je, je.
Že v torek zjutraj smo morali biti nadvse aktivni, ker imeti haskija pri hiši, ni majhen zalogaj. Prvo je padel Rožnik, nato pa še Šmarna gora in to dvakrat zaporedoma. Gor, dol in še enkrat gor in dol. Mraz. Tek v hrib. Odlična družba. Lahko se pohvalim, ker imam sloves 'počasnojedca'... Tisto popoldne pa sem polno skledo ričeta na vrhu pojedla v treh hitrih zamahih z žlico. Ne lažem! Med jedjo niti nisem govorila. Celicam sem le nudila potreben ATP, da je telo lahko funkcioniralo naprej.
 |
| Osvojena Šmarka na silvestrovo. |
Novo leto pa sem letos preživela športno. Pravijo, da tako kot preživiš prvi dan v letu, takšno bo tudi prihajajoče leto. In sama verjamem, da bo res tako in čisto nič drugače!
S Saro sva si v stanovanju naredili večerjo in spekli najboljši, beri: NAJBOLJŠI bananin kruh. Ves čas pa naju je skrbelo, da bova na Šmarni gori sami z organizatorjem, ker si niti nisva znali najboljše predstavljati, koliko ljudi bo silvestrovalo s čelkami na glavah, v gojzarjih, oblečenih kot polarni medvedje in imelo pogled uprt v Ljubljano in ponujeno magijo s strani ognjemetov, ki jih je bilo neomejeno. Torej na Šmarni gori nisva bili sami, niti v 'trojčku'. Poskusi to predvideno trojko pomnožiti s sto in prišteti še kakšno stotico več... No? Ja, tudi sami nisva verjeli, dokler nisva morali iskati parkirnega mesta in v koloni 'čelkarjev' hoditi na vrh. Zagotovo si bom preživeto novo leto zapomnila za vedno in morda mi postane še navada.
Kar pa se tiče Šmarne gore, sedaj vem, da kadar govorim o pohodu in rekreaciji nanjo, moram uporabiti skrajšan termin, Šmarka. Saj razumete, kot prebivalci Trebnjega ne gredo na Dolenji vrh, temveč gredo na Dolca. In kmalu za vikend nebom govorila o teku okoli Gradiškega jezera, temveč o teku okoli Gradišca. Neverjetno, kaj?
We must.
We must bring our own light to the darkness.
Kar pa se tiče novoletnih zaobljub letos nisem napisala niti ene. To leto bom delala napake. Take čudovite, zmotljive, kajti nič novega se prvikrat ne naredi brez, vsaj manjših, polovičnih napak. Nekakšna nepopolnost ustvarja nepozabne spomine, ki jih letos želim ustvariti na novo. Enega ali pa deset, vseeno mi je. Dva koraka naprej, enega nazaj, da poravnam svojo smer.
