Zjutraj je vstala iz svoje težke postelje in začutila, da bo danes dan posebno težak. Nekje v prsih jo je močno stiskalo, vendar si je potiho govorila, da je vse kar mora narediti le globoko vdihniti in bolečina bo odšla sama od sebe. Vendar ni bilo tako preprosto...
Zbudila se je namreč v hladno jutro, povsem naveličana življenja. Vrnila se je nazaj v spomine, ko se je ob jutrih prebujala z njim. Njuno dolgo poležavanje v postelji, njegovi poljubi na njenem vratu, njegov nasmeh, ko ji je na čelo pritisnil poljub. Zadrthela je. Skremžila je obraz in skušala s pomočjo hladnega jutranjega vetra pozabiti nanj. Uspelo ji je.
V šoli se je njena slaba volja le še stopnjevala in, ko je popoldne odšla na kavo s svojo prijateljico ju je povrhu vsega ujel še dež. Sprva jima je bilo vseeno za celoten svet in vse posamezne ljudi, ki so sprehajajo po njem. Živeli sta za trenutek ter lagodno, počasi hodili po mestu. Rahel dež se je medtem spremenil v močan naliv... Premočeni sta bili od glave do nog. Njune kavbojke so komaj še upijale vodo in z vsako sekundo daljšale neznosno podhladitev. Tresli sta se od mraza.
Vse kar si je v tistem trenutku želela je bila njena težka in nezaželena postelja.
-Well, I am not a vampire but I feel like one.
Sometimes I sleep all day, because I hate the sunlight.
Ležala je na šolski mizi in oddaljena od vsega hrupa in vseh svojih sošolcev premišljevala o njem. Ni vedela kaj čuti, niti kaj naj si misli o njem... Strah jo je bilo, da je izguba nekoga, ki ga imaš neznansko rad na koncu neizogibna. Vedno ostaneš praznih rok, saj v življenju namreč nič ni večno. In to je vedela veliko bolje, kot katerikoli njen sošolec, ki jo je gledal s tistimi razumevajočimi očmi, tistim ponarejenim sočutjem, ki je bruhal iz njega in le napihoval njegov ego.
Moje življenje je vrtiljak, vrti se v smeri katero določam jaz, le da se občasno pokvari in svojo smer spremeni z hitrejšim tempom in se vrti v smeri, ki je meni neznana. Vse kar lahko naredim je, da čakam kam me bo pripeljalo to potovanje. Navsezadnje si želim v neznano, želim si novih poti.
Z enim samim pogledom skozi steklo na gosto in prometno ulico, je sama pri sebi natančno vedela, kaj si želi. Želi si nekoga, ki bo znal pod vso to lupino videti nekaj unikatnega, nekaj nebeškega.
- It is not always what you say that matters, sometimes is what you do not say.
Naslonjena je bila na topel radiator in si domišljala, da je skrita v njegovem toplem objemu. Poleg sebe je imela mobilni telefon, h kateremu ji je neprestano uhajal pogled, če bi morda po nekem čudežu le dobila njegovo sporočilo.
Čakanje na nekaj nemogočega, kar se niti ne namerava zgoditi je bil le še en udarec več, s strani današnjega peklenskega dne. Komaj je čakala, da bo lahko kljub solznim očem zapadla v spanec in v sanjah vkorakala v novo jutro, ki ji bo bolj naklonjeno.
- Everybody ends up kissing the wrong person goodnight.
