We must see all the scars as beauty. Okay?
This will be our secret. Because take it from me, a scar
does not form on the dying. A scar means, I survived.
Bila je predana ljubezni in njemu. Kaj je njej, če postane ptica brez kril? Kaj je njej, če se odpove še nekaj pomladim? Jokala je, kadar je veter zamajal temelje njene ljubezni. A moški je bil njeno svetišče z zlatim pročeljem. Kadar je spal, ga je nežno pokrivala in milovala njegove roke, ki so se potem tako kruto znašale nad njo.
Prijateljem je govorila, da je srečna. Hkrati pa je skrivala solze, da bi ji verjeli.
Vsako noč je pred seboj videla rdeč, besneč obraz moškega, ki ga je ljubila, ki mu je neomajno zaupala in vanj verjela. Videla je njegovo sovražno roko, ki je letela po zraku proti njenemu obrazu, telesu, kamor je pač pristala. In ravno to je v njej vedno znova prebujalo strahove, ki niso imeli ne imen in ne obrazov in ravno zato se ni mogla boriti proti njim.
Ob prvem jutranjem svitu je ozrla svoj obraz v zrcalu. Dotaknila se je modrice, da bi se prepričala, če je resnična. Tresoča roka je vedno zatipala tisto, kar so že prej videle oči. To je bila njena resnica, vse drugo je izginilo.
Še vedno je čutila udarce. A zanjo to ni bila le fizična bolečina in to niso bili samo udarci neke osebe, ki je fizično močnejša od nje. To so bili kruti udarci moškega za katerega bi dala roko v ogenj, da je najboljši. Da je on tisti, ki jo bo ljubil, spoštoval in predvsem ščitil pred svetom.
Podrl se ji je svet, v katerem je bil on tisti njen varen pristan, kamor se lahko zateče, kjer ji nihče ne bo mogel storiti kaj žalega. Podrl ji je sanje o sreči, varnosti in ljubezni.
Udaril je enkrat. Takrat se ji je udarec zasidral globoko v srce. Ni premogla niti toliko solza, da bi lahko bolečino, kar se je v njej nabralo izjokala. Vse se je kopičilo v njej in ni hotela bruhniti na dan. Ni zmogla toliko moči, da bi udarila nazaj. Da bi takoj naredila temu konec.
Vedela je, da je nekje meja. Meja, ki strogo ločuje ljubezen od sovraštva. In dokler ne bo v njej dozorelo spoznanje, da je moški, ki živi ob njej in deli z njo posteljo, uničil v njej več kot je sploh ustvaril, te meje ne bo zmogla premostiti...
Prišel je dan, ko se je nenadoma v njej zganilo toliko ženske, da mu skoraj ni mogla odpustiti ničesar več. Vedela je, da se ji bodo dnevi daljne prihodnosti vlekli drug za drugim z zmeraj istim bremenom, ki si ga bo morala nalagati vsak dan znova in ga nositi s seboj. Ne bo ga smela odvreči, odložiti na tla, da bi si odpočila od njega, ker je njeno breme, znamenje s katerim bo zaznamovana celo življenje.
Morda bo nekoč tudi ona ponovno začela verjeti, da je lahko tudi moški svet dober, lep in poln ljubezni.
