Nor in odštekan petek.
Ko sem prišla domov iz šole, sem pohitela ter si umila glavo, si posušila lase, pripravila vse potrebno za nočno smuko v Kranjski Gori... ter vznemirljiva pot se je začela. Izbrana družba, ki ti polepša dan in še celoten preostanek tedna, ki bo šele prišel. Neverjetno, vendar prav takšno pozitivno energijo izžarevajo. Včasih si želim, da bi oni postali moj vsakdan. Moj smeh.
Nato pa se vsakič znova zavem, da je mogoče ravno to čar vsega. Da ravno zaradi tega, tako dobro izkoristimo priložnosti, kadar smo skupaj. Takrat smo eno. Takrat smo ekipa.
Ustavi se naravnost pred njo. Kot se ve, zanalašč pridrvi, ter jo zasuje s kopico snega. Ona ga pozna kot lasten žep. Ne rabi se razburjati, ne rabi ga oštevati, ne rabi se smejati. Vesela je, ker ji s takšnimi malenkostmi omili bolečino, ki jo čuti zaradi mrazu.
Prsti na rokah in nogah so bili po njenem mnenju že zmrznjeni.
Snel je smučarska očala ter ji hitel razlagati zgodbo. Povedal ji je, kako je bil navdušen nad osebo, ki se je na smučeh ter v ležečem položaju spuščala po bregu navzdol. Kakšna drznost! Sama ga niti dobro ni razumela, dokler ni vsa razburjena do njiju prismučala njena mlajša sestra. Jamrala je od bolečega kolena... Hitela je razlagati, kako se je to zgodilo in med njeno ter zgodbo njenega prijatelja je bilo toliko podobnosti, da je z lahkoto dojela, da je bila njegova junakinja, ravno njena nerodna sestrica.
Brat si je vzdel čas in me učil voziti avto. Ne kar katerikoli avto, temveč njegov. Njegovo ljubezen.
Zaupal mi ga je, čeprav ni dosti manjkalo, da se nebi vsaj enkrat pošteno zaletela v kup naložene krame zadaj pri verandi... Navodila inštruktorja vožnje. Najprej ga užgeš, spustiš ročno, držiš sklopko, sedaj daš lahko malo gasa... ja seveda, vse sem si kopirala in močno zapomnila v svoji glavi. Po eno urni vaji, sem bila psihično kar dodobra izmučena. Vendar je bil občutek tisti, ki me je prisilil, da se nisem in nisem vdala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar