I am a paradox. I want to be happy, but I think of things that make me sad.
I am lazy, yet I am ambitious. I do not like myself, but I also love who I am.
I say I do not care, but I really do. I crave attention, but reject it when it comes my way.
I am conflicted contradiction.
If I can not figure myself out, there is no way anyone else will...
Danes je bil ponovno eden tistih dni, ko te nisem uspela izgnati iz svojih misli. Težko je reči, kaj po vseh teh letih pravzaprav čutim do tebe. Je to jeza? Sovraštvo? Ljubezen? Vem le, da je nekaj, kar ne čutim do nikogar drugega, kot do tebe. Neko močno čustvo, ki me že dober teden ne pusti spati. Mučijo me grozne sanje. Zbujam se neprespana in tako izmučena, da si zjutraj, ko vstanem zaželim, da bi bil ponovno večer. Tako bi lahko zaspala v svoji postelji, ki mi je bila vsa ta leta uteha, sedaj pa se spreminja v nekakšen brezoseben in nelagoden prostor, kjer se ne počutim več varne in ljubljene. Bojim se tega čustva. Strah me je, da me bo ponovno zvlekel tja, od koder sem s takim naporom komaj da rešila.
- Do you ever think of me?