Videla ga je prihajati. Napoten je bil naravnost proti njej. Čutila je vso tisto živčnost in strah, ki sta jo kar naenkrat obdala. Prste na rokah je začela nenadzorovano prepletati med seboj, da so se začele ustvarjati vodne kapljice, ki so počasi polzele navzdol proti komolcem. Z vsakim vdihom ji je bil bližje.
Hotela ga je objeti, ga čutiti spet tik ob srcu srca... Čeprav si je tako močno želela podreti vse, kar je gradila zadnje sedem mesecov, ko ga ni bilo ob njej, preprosto ni mogla. Ni mogla čez nujo, čez sebe. V sebi je umirala po njegovem toplem objemu, po njegovih sladkih ustnicah ter očeh, ki so jo še ne tako dolgo nazaj znale pomiriti in tako osrečiti. Ni se mogla prisiliti do tistega, kar je želela, iz enega preprostega razloga, ni hotela spet čez vse to še enkrat v kakšnem drugem časovnem obdobju. Čez živečo smrt. Čez popolen duševni zastoj. Ni zmogla ponovno začutiti vsa čustva, ki jih je zakopala globoko vase.
Vedela je, da zveza, ki enkrat propade nikoli ne doseže več tistega minimuma zelene veje, ki je potreben za zdrav odnos. Vedela je, da z njim lahko živi le še v svojih sanjah. Tam, kjer ni omejitev in pravil sreče. Tam kjer, obstajata le onedva. Ne ona in on. Tam obstajata skupaj.
Have you ever noticed
the saddest person always
has the most beautiful smile?
Če pozabiš prihodnost, izgubiš sedanjost. Nenadoma sem se spomnila svoje odločitve, da bom gradila, in ne rušila. Ozrla sem se okrog sebe, da bi našla kaj pozitivnega, in se trudila, da ne bi pogledala doma za upokojence. Vsi ti ljudje, ki čakajo na smrt in ne vedo, kaj naj počnejo... Zato nikoli ne smemo pozabiti starih ljudi, razpadajočih teles, ki so blizu smrti, na kar mladi kot sem jaz sama ne želijo niti pomisliti. Preprosto jih pustijo tam in prepustijo nalogo, da jih neznani ljudje iz doma popeljejo v smrt. Sami pozabimo, da njihove zadnje vesele ure preživijo v dolgčasu, grenkobi in premlevanju vedno istih misli. Ostanejo popolnoma sami.
Niti ne smemo pozabiti, da so bili ti ljudje nekoč mladi, da je življenjska doba smešno kratka, da imamo danes sedemnajst let in jutri osemdeset. Vedno bi morali imeti pred očmi dom upokojencev, da se vsak dan presežemo, da naredimo svoj vsakdan večen. Strah nas je jutrišnjega dne, ker ne znamo zgraditi sedanjosti, in kadar ne znamo zgraditi sedanjosti, si dopovedujemo, da bomo to storili jutri, vendar zaman, ker jutri vedno lahko postane danes, razumete?
Prihodnost služi gradnji sedanjosti z uresničljivimi cilji ljudi iz mesa in krvi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar