please snow.

Smo meseca januarja, pa ni pravega snega, ni tistega zimskega vzdušja, ni snežakov, ni kepanja... in kako naj bi vse to bilo, če navsezadnje ni snega. Kako si želim, da bi zapadel. Da bi lahko opazovala pokrajino izpod okenske police in le gledala zaljubljen ples rahlih snežink. Njihovo bistvo. Njihov pomen. Se jim prepustila in zaplavala v svoj svet, kjer bi bila sama. Le jaz in moje misli.
Saj se mi zdi, da me je zadnji mesec dodobra izčrpal. Prebijam se iz dneva v dan. Nič ne uspem narediti zase, samo zase... Ne pomnim, da bi se zadnje dni kdaj prepustila svojim željam, naredila kaj za svoje telo, se preprosto elegantno prepustila sproščanju.. morda začnem z meditacijo?

Bo prišlo še ta tedn do tega, kar vidim na sliki? Kar občutim, ko ozrem sliko le s kotičkom očesa.

Hodila je proti načrtovanemu srečanju. Dobila se je namreč z dobrim starim prijateljem, še iz otročkih dni. Ne predstavljate si, kako je bila prejšnji večer presenečena, ko ji je predlagal, da bi se dobila. Da bi odšla na preprost klepet in se ponovno po res dolgem času videla. 

Bila je vzhična, komaj je čakala da ga ozre. 

Ko je odhajala popoldne iz šole si je na poti predstavljala v koga se je spremenil. Kaj je napravil iz sebe. Kaj  je postal in kaj želi sedaj... Bolj ko se je bližala hitreje ji je bilo srce. Ne bilo, pravzaprav razbijalo, skoraj ponorelo. Radovedno je oprezala okoli sebe in ga iskala. Dokler ga ni zagledala.

Stal je tam ob drevesu in se živčno sprehajal, ko pa se ji je ozrl v oči, je ponovno prepoznala v njem tisti večni ponos, ki ji je bil vedno tako všeč. Prišel je do nje in ji podaril enega tistih medvedjih objemov, ki jih je tako oboževala. Odšla sta v kavarno in se dolgo dolgo pogovarjala. Tem za pogovor ni zmanjkalo. Povedala mu je vse kar se ji je zgodilo zadnje leto, poslušala je njega kaj si misli o tem... Ko je prišlo iz njegovih ust, da je preveč impulzivna, da se prepusti trenutku, je zvenelo tako drugačno. Tako prav. 

Lahko bi mu zaupala celotno zgodbo, pa ju je čas prehitel. Trenutek je ušel in se izgubil v večnosti.

Obnašal se je kot kavalir. Kot tisti njen stari prijatelj, ki ga je občasno tako pogrešala. Bil je isti a tako odrasel hkrati. Je pa je isti lepotec, kot se ga spomni še iz šolskih dni.

Ljubezen. Ljubiti. Nekoga imeti nesebično rad je, kot rušenje zadnjega obrambnega zidu, ki ti je še ostal. Kdo je pripravljen narediti tako neumnost? Sama sem jo že skoraj in mislim, da te napake nebom več ponovila. Raje ostanem sama, kot pa da še enkrat občutim vso tisto... žalost, jezo, hrepenjenje, nemoč. 

Kdo si želi ostati gol?