2015 bring it on!

''And suddenly you know... It's time to start

something new and trust the magic 

of beginnings. ''

V življenju ni naklučij. Vse je usklajeno in ima svoj smisel ter sledi zakonom vzroka in posledice. In vendar- ima hoja kakšen smisel, če si ne upamo stopiti do roba prepada? 

Neverjetno, kako se odvijajo stvari! Lansko zimo si nikoli ne bi upala reči, da bom delala za novo leto. Pa se je to vseeno zgodilo... kot se je dogodilo pravzaprav veliko stvari za katere nisem pričakovala, da se bodo. Skozi leto 2014 sem zbirala določene zahvale v steklen lonček, za katere sem hvaležna v iztekajočem letu. Kaj oz. bolj natančno, kdo mi je narisal nasmeh na obraz in mi ga še danes riše, ali pa je bil le bežen naval čustev, za katere je čas poskrbel, da so se zbistrila, kot motna voda in pokazala svojo pravo težo. 

Torej leto 2014 hvala ti, hvala ker si mi pokazal, da sta voda in elektrika v Sloveniji precenjeni in se z njima ne ravna ekonomično- hkrati pa ju narod jemlje kot nekaj česar 'ne more zmanjkati'. Hvala ti za zadovoljne stranke, ki mi narišejo nasmeh na obraz, tudi če nisem 'in the mood for smiling all day long'. Hvala ti za odlične sošolce, ki mi znajo pokazati, kako se sprostiti in pokazati svoj pravi jaz brez sramu. Hvala za Jupiter izkušnjo, ki mi je pokazala ' what's life all about ' - Krasni svet potovanj! Hvala za mojo tetico Simono, ki ne obsoja. Ona posluša in poskuša razumeti, kar najbolj cenim. Hvala za prijateljici Sašo in Saro, ki me 'delata lačno življenja'! Moč izvira iz mene same. Dvom vase? Pa kaj še! S tem se odrečeš svojemu daru ustvarjalnosti. Vsak od nas ustvarja prav vse. In znova- odsotnost dokaza ne pomeni dokaz za odsotnost. Samo predstavlajte si!

Hvala ti za mojo Anjo! Moje sidro, ki je vedno tam, ko dosežem dno- in good or bad, always. Hvala za potovanja- Benetke, Cinque Terre, BiH (Duboj, kjer smo kraljevali na pravi pravcati bosanski poroki s trubači in vsem kar paše zraven.. ). In leto 2014 hvala ti zanj. Svoje meje sem znala namreč določiti  šele sedaj, ko sem jih prekoračila.

So.. the old ways won't open new doors.

Leto 2015: ko sem odhajala iz novoletnega Kurzschlussa ob sedmi uri v jutro, sem po zaledenelih cestah in mrazu hodila do avta nasmejanih lic. Četudi sem se izgubila, sem avto polna zaupanja vase naposled našla in hej- četudi ne vem, kam me pelje življenje, bom uživala v vožnji. Leto 2015 verjamem, da se bova dobro razumela.

Kakovost se rodi v vinogradu.

Visoki dvoramni kordon

  '' V vinu je največ sonca.''

                                                            - Maksim Gorki

Včeraj smo se odpravili na terenske vaje v okviru predmeta Vinogradništvo v kleti Goriških Brd ter na Ampelografsko območje Biotehniške fakultete, kjer smo obrezovali žlahtne vinske trte, Vitis vinifera.

Na območju Biotehniške fakultete smo se učili obrezovati trto po gojitveni metodi: Šparonska vzgoja- ki se ji strokovno pravi 'dvojni Guyo'. Trs smo rezali na en reznik in dva šparona. Vsak šparon pa bodo nato tehnični sodelavni vezali v svojo smer. S takim gojitvenim načinom trto lažje obnovimo in pomladimo. Ko smo se po uri in pol dodobra namučili ob prijetni toploti- lahko rečem, zadnjega jesenskega sonca, nas je čakalo obrezovanje še po drugi metodi. Visoka kordonska vzgoja- dvoramni kordon. Ta gojitvena oblika je nižjemu prebivalstvu povzročala manjše težave, saj je bila dolžina debla, ki je segala tudi do 1,2 m, tista, ki nam je povzročala neprijetno stegovanje proti nebu...  Dvoramni kordon ima dva krajša kordona. Pri dvoramnem kordonu je za razliko od enoramnega kordona manj nevarnosti, da štrclji ostanejo brez poganjkov. Vzgoja kordonov je zahtevnejša. Kordone pa moramo nato vsakih 6 do 10 let obnoviti. 

Ponosne agronomke #pridneskos #vseenočaszasefija

Nato nas je pot zanesla v klet Goriška Brda. Tam nas je čakal voden ogled kleti. Vinska klet Goriška Brda je ena najbolj prepoznavnih in največjih vinskih hiš v Sloveniji, saj nadaljuje in ustvarja že več stoletno tradicijo. Leta 1957 je nastala kot 'zadruga' in je tako še danes v 100 % lasti članov. Vinska klet upravlja s 1000ha vinogradov, ki se raztezajo na pol poti med Jadranom in Alpami. Vinogradniki v Brdih so vključeni v integriran sistem pridelave, kar nam kaže njihova vnema in preciznost ob obdelavi 2ha vinogradov- ob majhni obdelavi se tako lahko posvetijo negi vinske trte, kar se odraža v kakovosti in kvaliteti grozdja in vina.

V kleti Goriška Brda imajo veliko programov npr. Villa Brici, Krasna, Bagueri- po znanem graščaku Bagueri, ki je bil poznavalec vin in ima v kleti posebno mesto, Quercus, ki je poznano vsem itd. Takoj po poučni razlagi in delovanju kleti pa so nas pogostili s tremi različnimi sortami vin. Prva je bila Rebula, ki ima sadno aromo češenj. Rebula naj bi bila po mnenju Bricov Slovenska avtohtona sorta, s čimer se žal nas profesor Rusjan ne bi strinjal... Sledil je Sauvignon, ki je prav tako bela aromatična sorta, ki pa za razliko od Rebule ni zaprta s plutastim zamaškom in tako v njeni steklenici ne poteka več noben mikrobiološki proces. Sauvignon je sladkega okusa, zato mu Brici pravijo kar 'muškatni silvanec' vsebuje aromo bezgovih cvetov, listov paradižnika... Pa saj veste, navsezadnje čisto vsak okusi tisto, kar mu nekdo pove, da naj bi vsebovalo; HAHA

Za konec pa smo poskusili, tokrat kot že izučeni someljeji- Cabarnet Sauvignon. Rdeča sorta, ki ima aromo gozdnih sadežev ter sledi vanilije. Tanini, ki dajo rdečemu vinu značilen priokus pa so bili že manj grobi.

Vino pa je seveda alkoholna pijača, ki nastane z alkoholnim vrenjem mošta iz grozdja žlahtne vinske trte. Zato iz kleti nisem odšla popolnoma taka kot sem prišla vanjo. Počutje je bilo malo bolj nadzemeljsko. V enem stavku, terenske vaje so uspele Odlično!

Barique metoda- staranje vin v sodih #kletGoriškaBrda

(Pesem sem umaknila iz tehtnega razloga- naj zmaga na natečaju, saj jo potem še z večjim veseljem objavim v svojem blogu )

                                                              - Luka Leskovec

Umetniki ustvarjamo iz nič, z nič. Kar sem napisala, položim v mape, kakor dajemo vino v klet. Tam ostane bolj ali manj dolgo. Nekatere zgodbe bodo madeirizirane, nekatere šampanizirane, spet druge kar naravne primerne za porabo. Nobene ne bodo dali sladkat!

Passion changes everything.

You have to die a few times before you can really live.

Vse se zgodi z namenom. Naklučij ni. Vsak človek, ki pride v naše življenje, vstopi vanj z namenom, da nas nekaj nauči in pusti za sabo sledi. Včasih so to brazde, ki čez čas postanejo komaj opazne brazgotine in se potem niti več ne spominjaš, kako so prišle k tebi. Spet drugič je to rahlo vznemirjanje, ki te popelje v najčudovitejše svetove. In ti ostanejo v tebi za vedno. Samo včasih  dolgo traja, da se brazde zacelijo, in velikokrat ostane za njimi praznina. 

I gave wrong people the right pieces of me. 

 

Nekoč sem zapisala, da na cestah velikokrat srečujemo ljudi, ki nosijo na obrazu papirnato masko, narejeno iz stare lepenke. Za temi maskami pa se skriva marsikaj in tako sem nekega dne ugotovila, da imam tudi sama na obrazu tako masko, za katero pa se je skrivala praznina. Praznina, ki se ni in ni hotela zapolniti. Polnila sem jo s čevlji. Morda sem verjela, da bo s pravimi čevlji prišel pravi princ. Ko ni bilo več časa, (beri: denarja), za iskanje čevljev, se je praznina polnila z laki za nohte- in teh se je nabralo kar nekaj... Dokler se v meni ni zbudil vihar in za viharjem je prišla nevihta in dež, ki je začel padati na mojo papirnato masko in ta se je topila, dokler za njo ni ostal samo kup razmočenega papirja. Zdaj vem, da so viharji potrebni, tako kot nevihte v naravi, da jo prečistijo in stvari postavijo na svoje mesto. 

In takrat se je začelo potovanje. Najlepše potovanje, ki ga lahko doživiš. Potovanje vase. V meni se je nekaj premaknilo, nekaj, kar je bilo vedno tukaj, pa si nisem upala tega pokazati. Začela sem ponovno poslušati tisto glasbo, na katero sem že skoraj pozabila. V kleti sem poiskala tiste allstarke, za katere sem pred letom odštela kup denarja. Na svet sem začela gledati z drugačnimi očmi. Začele so me osrečevati druge stvari: prva jutranja kava, opazovanje dreves na kolesu na poti na faks, bosonoga hoja po travi, sprehod s huskijem, pogovor s prijateljem in pri tem ne gledanje na uro, ples v dnevni sobi, ko plešem sama s seboj, večerni ali nočni tek, kadar sem prihajala pozno domov, pomirjajoče sveče in eternična olja, ki so sobo navdala z upanjem in pozitivo... Začeli so se odpirati svetovi, o katerih si prej niti sanjati nisem upala. 

Zato ne bodite jezni na brazde in viharje, ki se pojavljajo v vas. So le znamenja, ki vam kažejo, da morate nekaj spremeniti. Zato začnite potovanje, potovanje vase. Sama sem hvaležna za brazde, ki so se čez čas zacelile in se še celijo, saj so opomin na to, da naj nikoli ne pozabim na to, kar sem. 

In zdaj? Življenje je polno čarobnosti, zato bom izkoristila danajšnji večer in se prepustila udobju toplega radiatorja, dišeči sveči in dobri knjigi, kateri bo družbo delala tiha in umirjena glasba.

A'dam 2/2

Your mission: 

Be so busy loving your life

you have no time for hate, 

regret or fear.

V Amsterdamu so kulturne in zgodovinske znamenitosti mesta zbrane na majhni površini. Če si želite ogledati vse, je to najboljše storiti peš ali pa se popeljete naokrog s kolesom, kot to počenjo Amsterdamčani. V mestu je polno domiselnih prodajalnic, ki ponujajo vse od diamantov do delftske keramike, od trendovskih konopljinih oblačil do visoke mode. 

Amsterdam se vam lahko zdi lagodno sproščen ( PRIZNAM: tak se je zdel meni!), paradoksalen, impulziven, zasvojljiv- v tem živahnem, svetovljanskem mestu se mojstrsko spaja staromodni šarm z divjim vrvenjem modernega življenja. Zaradi neskončne raznolikosti ter prikrite in nepredvidljive narave je postal Amsterdam mesto večnega zadovoljstva. In ja, tudi mi smo se ga pošteno naužile! 

Dam square; #happyfaces

Na trenutke se mi je zdelo, kot da je mesto dvojno; videti ga je namreč mogoče tudi v vodi: in odsev teh imenitnih hiš v kanalih napravi iz njega pravljično mesto. Mesto Amsterdam ne stoji na zemlji, ampak na lastnem odsevu.

V torek smo se zbudile v deževno jutro, zato smo se odločile svoj čas zapolniti z obiskom oddaljenega mlina na veter, ki je značilnost nizozemske pokrajine vse od 13. stoletja. Velik del Nizozemske leži pod morsko gladino, tako so mline na veter uporabljali za izsušavanje zemlje za širjenje obalnega pasu. Na tak način so pridobili rodovitno zemljo, ki jo imenujejo polder. 

Osrednji amsterdamski mlin na veter- nekoč prvi žitni mlin na Nizozemskem z aerodinamičnimi vetrnicami, zgrajen iz opeke v obliki osmerokotnega trupa v lesenih okvirih,s slamnato streho; danes preurejen v lokal, v katerem smo si privoščile eno okusnejših kavic z odlično postrežbo. 

Obiskale smo tudi Bloemenmarkt- Cvetlično tržnico. Vsepovsod čebulice tulipanov v živobarvnih vrečkah, sezonsko cvetje, sadike, lončnice, grmičje in zelišča. Prava paša za oči! Ni težko ugotoviti zakaj Nizozemcem pravijo ''cvetličarji Evrope''. 

Ob močnejšem nalivu pa se nismo več držale réka: ''Some people feel the rain, others just get wet'' slavnega Boba Marley-ja in pred dežjem zbežale v Torture museum, kjer nas je pošteno prestrašil celoten koncept muzeja. Takih muzejev ne obiščem nikoli več!

Pozno zvečer pa smo se podale fotografirati zelo priljubljeno mestno znamenitost Amsterdama, Magere Brug ali Suhi most. Je nizozemski tradicionalni dvodelni verižni most, ki ponoči nudi turistom pravo igro luči. Magere Brug stoji na reki Amstel, po kateri se mesto imenuje.

Osrednji Amsterdamski mlin na veter

 

V ozadju Bloemenmarkt

#scaryscaryscary #Torturemuseum

Magere Brug

Vondelpark je med potovanjem v trenutku postal eden mojih najljubših krajev za opazovanje ljudi. Na planjavi zelenja blizu mestnega središča smo se prepustile zabavi glasbenikov in ljudi, ki radi aktivirajo vitamin D s pomočjo sonca, mečejo frizbi, kolesarijo, prebirajo knjige ali pa imajo najet za to predpisan prostor, kjer uživajo v družinskem pikniku. Vondelpark je največji in najstarejši mestni park- velikanski pravokotnik 48 ha nekdanjega močvirja, sedaj preurejen v romantične vrtove v angleškem slogu, z dolgimi vijugastimi sprehajalnimi potmi, odprtimi jasami, okrasnimi jezeri, travniki in gaji. Ime pa je park dobil po največjemu nizozemskemu dramatiku Joostu van den Vondelu- nizozemskemu Shakespearu, katerega spomenik leži prav v osrčju parka. 

Dan se je hitro prelevil v večer, ki pa je bil meni eden najboljših- pa naj ostane skrivnost zakaj! (:

Vondelpark

Vondelpark (  the entrance )

''I'm so high I could eat a star''

Happiness is not a state to arrive at, 

but a manner of travelling.

Naslednji dan smo obiskale Dam square- se poslikale v velikanski cokli, v katero sva se 'zbasali' obe s Sašo pa je prostora ostalo še za obe najini dvojnici ter 1/3 moje noge. 

Pošteno smo se najedle nizozemskih slaščic, tako znanih Poffertjes kot waffljev. Še zdaj se mi pocedijo sline, če samo pomislim... oh.

Hišo Anne Frank na žalost nismo obiskale, zaradi nečloveško dolgo vrste, ki se je vila še 3 ulice ter 4 ovinke, od koder so stala vhodna vrata v muzej. 

''Moja največja želja je, da bi postala novinarka in pozneje slavna pisateljica... po vojni bi rada izdala knjigo z naslovom Skrivališče. Videli bomo, ali se mi bo posrečilo, toda dnevnik mi bo rabil za podlago.'' 

Ana Frank je namreč umrla v koncentracijskem taborišču v Belsnu, stara 15 let, ko se je bližal konec 2. svetovne vojne. Preživeli oče pa je uresničil željo pokojne hčerke in objavil dnevnik z istim naslovom. Tako Ana Frank živi tudi po smrti, njen dnevnik namreč gani duše in srca še mnogih prihajajočih generacij. 

Vendar časa nismo izgubljale s čakanjem v vrsti, zato smo obiskale Prinsengracht- Prinčev kanal, ki je izmed treh kanalov, ki sestavljajo Grachtengordel ( Kanalski obroč), najprijetnejši. Čuti se mešanico čudovitih zgodb, kjer so nekoč pribivali trgovci, predelanih skladišč in skromnejših hiš na vodi z veliko cvetja.

Ker sta Saša in Tjaša uživali v prijetnem vzdušju ob kavi sem sama odšla v Tulip museum-  kot obsedenka s tulipani sem tja pač morala iti! Tulipani namreč omamljajo ljudi že skozi tisočletja, tako umetnike kot bogataše, saj so jim postali vir dohodka. Meni pa so tulipani najlepše rože: unikatne in omamno lepe, s pridihom skrivnostnosti, ki jo držijo v sebi.

Wafflji s toplim višnjevim prelivom

Prinsengracht/ Prinčev kanal

Zvečer smo se tako odpravile še po nakupih za naše najdražje. Kupile smo le kakšne malenkosti, saj je Amsterdam, kot evropsko mesto eno dražjih, ki sem jih obiskala.

Tržnica je bila v poznih večernih urah že zaprta, zato je nismo videle. Namesto nje pa smo ponovno zavile v prodajalnice sira 'Cheese and more', ki so na vsakem ovinku. Te nudijo pokušino najrazličnejših sirov, namazov in gorčic, ki naj bi bile specialiteta Nizozemske.
Večer se je tako prelevil v jutro in naše popotovanje je bilo končano. Tokrat vlaka do letališča nismo plačale, je šlo čez kar brez računa... Naše letalo pa je imelo zamudo, tako smo eno uro še presedele na amsterdamskem letališču. Zaradi letalske zamude, pa bi prav kmalu lahko čakale še na letališču v Benetkah dodatnih šest ur- na našo srečo pa so bili turisti pri Gooptiju za, da se nas počaka dobrih 45 min in nam tako zagotovijo čim prejšnjo pot nazaj v Slovenijo.
In moram priznati, da sem bila po potovanju popolnoma izmučena, a hkrati potešena in ...drugačna.

Think like a proton, always positive.

On our way back home, Bijemark ArenA station

Dag! (means: Nasvidenje in Dutch )

You only regret the workouts you don't do

O čem razmišlajam, kadar tečem? In če sem popolnoma iskrena, nimam pojma. Že res, da na mrzle dni razmišljam o mrazu, na vroče dni o vročini. Kadar sem žalostna, malo razmišljam o žalosti, kadar sem srečna, o sreči. V glavi razpredam o stvareh, ki so se mi zgodile. Ampak tudi če vzamem vse to v zakup, o ničemer zares ne razmišljam. Kadar tečem, samo tečem. Enakomerno se gibljam skozi praznino. Lahko rečem, da tečem, da bi lovila praznino. Kadar pa se razmišlanja prikradejo vame, to niso razmišljanja, osredotočena na vsebino, temveč na polnjenje praznine.

Teči v obdobju leta, ko pride posebna, lepa jesen je neverjetno. Kjer je prej prevladovalo slepeče zelenje, se zdaj počasi in previdno začne pojavljati zlato rumena barva. Je čas, ko je treba namesto kratkih hlač obleči dolgo trenirko. Meni najlepši trenutek med tekom je, ko se z vej s suhim listjem, kadar jih strese mimoidoči veter, usipajo kostanji in udarjajo ob asfalt s trdim, suhim zvokom.
Tako se zadnja tedna v naravi pripravljam na Ljubljanski maraton- tek, ki se ga bom udeležila prvič. S Cassey ob koncu tedna tečeva vsaj dvakrat, v Ljubljani med tednom pa poskušam teči minimalno štirikrat.
Pa naj tečem še tako počasi, ko sem izmučena, je bolje kot hoditi. To je moje osebno pravilo. Če bi prekršila pravilo, ki sem si ga zastavila, bi verjetno od tod naprej prekršila še več svojih pravil, in če bi prišlo do tega, je vprašanje, če bi se maratona sploh udeležila.

Kadar tečem na dolge razdalje, se moje misli proti koncu osredotočijo zgolj na to, da bi rada čim prej prešla cilj in nehala teči. O ničemer drugem ne morem razmišljati. Konec je pač neka točka, kjer se bo tek prekinil. Kot v življenju. Ne bi mogla reči, da je naš obstoj pomemben samo zato, ker ima konec. Nekje, na neki točki, je pač določen konec življenja, a le kot priporočen opomnik na pomen obstoja ali kot posebna prispodoba njegove omejenosti. Ne nameravam filozofirati, tako pač čutim.

Running- it clears the mind

'' Uživaj v teku! '', dobim sms-sporočilo od mami, ko ji povem, da nameravam teči s Cassey malo daljšo razdaljo kot dosedaj. Tako njo kot sebe potiskam do meje- tako nabiram moč, kondicijo in motivacijo. Zavedam se, da tek nima pomena, če v njem ne uživaš. Zakaj bi na torej na desettisoče ljudi teklo Ljubljanski maraton, če ne bi v tem uživali?

Someone who is busier than you is running right now

A'dam 1/2

This heart of mine was made to travel this world. 

Le malo mest zbudi pri obiskovalch tako mešana občutja kot ravno Amsterdam. Je star, pa vendar moderen, lep in hkrati umazan, dremav, pa vendar v nenehnem zagonu. Toda glede nečesa so si vsa mnenja enaka: Amsterdam je najbolj razbuljivo, skrivnostno in mikavno izmed vseh nizozemskih mest; je kraj, ki ga vsakdo, ki ga je kdaj doživel, gotovo še dolgo spominja.

 

 

''Some tourists think Amsterdam is a city of sin, but in truth is a city of freedom. 

And in freedom most people find sin. ''

Torej naše popotovanje se je začelo v soboto, 20. septembra. Letalo nas je čakalo v Benetkah, kjer nas je pričakala nizozemska letalska družba Transavia, da nas popelje v dolgo pričakovani in zasluženi Amsterdam. Joj, ne zanikam, da si že takoj na začetku nismo zaželele pustolovščin- toda take, da ti nek 'res' čuden tip, ki te je malo poprej na letališču zabaval, med vzletom letala kliče in stalno preseda na svojem mestu... ah, sej nismo pomislile, da bi lahko bil kakšen terorist, ki pripravlja bombni napad, pa bi se naša pot lahko končala kar tam... Kar pa je pomembno pa je to: da se ni! (:

Ko smo v enem kosu prispele v Amsterdam, smo se lotile iskanja našega 'girls only' hostla, ki pa je bil na naše začudenje v črni četrti. Si predstavljate naše obraze, ko smo želele videti blede, svetlolase Nizozemce? Namesto njih pa smo prvi večer videvale same temnopolte moške. Pa nič za to, očarale smo jih toliko, da so med vožnjo s kolesom toliko časa gledali nazaj v našo smer, dokler jim je pogled dopuščal! V Sloveniji živijo lepa dekleta (:

Naslednji dan smo se takoj pozajtrku 'zapodile' v četrt rdečih luči- redlight district, ki se izkazuje z zanemarjenimi seksšopi, opojnim vonjem mamil, neonsko svetlobo in s komaj kaj oblečinimi prostitutkami, ki iz izložb vabijo kliente, da bi z njimi zaslužile. Liberalni odnos mesta do spolnosti me je presenetil, toda Amsterdam se je vedno ponašal z lahkotnim odzivanjem na kakršnekoli omejitve. Že v preteklosti je strpno sprejemal manjšinske skupnosti, tako da je skozi stoletja postal pribežališče za žrtve preganjanja. Zdaj skuša tam čim bolj skladno živeti več kot sto različnih kultur, med katerimi jih veliko izvira iz nekdanjih nizozemskih kolonij. Za mnoge mladostnike pa je mesto privlačno zaradi 'kadilskih kavarnic', v katerih dopuščajo prodajo in uživanje mehkih drog. V coffeshopih ti glede na videz in prijaznost lahko prodajo karkoli, tako dobro kot slabo 'robo', ker pa ti pred njimi nastopiš kot turist, ugovarjanje in prostestiranje po kupljeni robi tam ni tvoja pravica, sploh zato ker nimaš niti računa. 

Na letalu

Pitje piva v nizozemskem pubu, #happyfaces

Po celodnevnem sprehajanju po najbolj razvpiti mestni četrti, Dam squaru in nekaterih drugih mogočnih kanalih, ki v podkvasti obliki prepredajo mestno središče smo napolnjene z lepotami odšle v hostel. Sobo smo si delile še s sedmimi drugimi dekleti, ki pa so ostajala le za eno, dve ali tri noči. Saša in Tjaša sta kmalu zlezli v postlji in od utrujenosti zaspali, sama pa sem se pozno v noč pogovarjala z Soumayo, dekletom, ki prihaja iz Tunizije. Noro kajne?! Govorili sva o kani, telesni poslikavi z njo, najlepših tunizijcev, ki so poželi svetovno slavo vse do fantov, za katera ne veš kako se imenujejo- in res neverjetno, vendar v Tuniziji lahko moškega, za katerega se v trenutku ne spomniš imena pokličeš po imenu: Mohamed. 'Hej, Mohamed!' in moški se bo obrnil. HAHA, ko sem to slišala mi je dalo misliti, da kaj takega v Sloveniji punce (ki so slabe z imeni) kot sem sama ne moramo prakticirati. Kakšna škoda, ampak na ime Janez se dandanes nebi obrnilo veliko sexy moških...

If you ask the right questions, 

you will discover how truly fascinating people are.

V ponedeljek smo spale reeees predolgo, za zajtrk, ki smo ga imele ob 2h sta Saša in Tjaša pojedli še več grških jogurtov (: Nato smo s tramvajom odšle proti centru, da najdemo znani napis   

''I AMSTERDAM''. Nizozemska je namreč država z največjo koncentracijo muzejev na svetu in Amsterdam se ponaša z nekaterimi najslavnejšimi zbirkami. Že Rijksmuseum, ki hrani edinstveno zbirko nizozemske umetnosti, in muzej Vincent Van Gogh-a sta mnogim zadosten razlog za obisk mesta. 

Zvečer pa je nastopil vrhunec tedna. Odšle smo na Ultimate party pub crawl v območje rdeče četrti. V ceno všteta simbolična majica, ki je služila kot 'slinček' v pol urnih potokih neomejene vodke, nato pa je sledilo nočno potovanje skozi 5 barov, v katerih si imel free welcome drink, dokler nismo vsi 'brutalni' prišli do končne destinacije- diskoteke, ki je bila vroča in katere se dejansko niti ne spomnim... Ah ja, kot so rekli animatorji, ki so žurali z nami: It will be the night you won't remember, but never forget.

Noči se resnično ne spomnim v celoti, morda zaradi vseh drog, ki sem jih zaužila tisti večer, vendar lahko z nasmeškom rečem, da če kdo misli, da je Amy Winehouse mrtva, se moti!? HAHA, prijatelji iz Argentine so me še pravi trenutek povlekli za roko ter mi v eni izmed izložb pokazali, that she is still alive, but now she works as a prostitute! Mc' Donalds meni lahko v našem 'zakajenem' stanju stane 10 € in nihče ne bo opazil razlike. Night busi pa imajo z imenom skupno le to, da vozijo ponoči za ceno 5 € 90 km/h. Fast bus ubistvu! (: 

 

Utrip mesta

sign I AMSTERDAM, in from of Rijksmuseum

Sascha, the party girl :*

Tjaša, me and Saša

Make your own story!

You think you know life, you stand on the edge of things 

and watch it go by, but you're not living it.

You are just a tourist.

Kot Jupitrova animatorka sem letos odšla na najbolj zaželjeno evropsko maturantsko destinacijo. Mesto Rimini je narejeno po vzoru 'Miami beach-a' in se razteza po 20 km dolgi peščeni plaži na kateri je posajeno neomejeno hotelov, restavracij in diskotek.
Pa naj začnem kar na začetku! Torej maturantski izlet je trajal 5 dni in se je začel z zgodnjo avtobusno vožnjo mimo Padske nižine do Bologne. Z maturanti smo doživeli pravi italijanski duh- veličastne zgradbe, čudni in vsiljivi 'beli ljudje', ki so te nadlegovali že, če si jih posvetil kanček pozornosti, pa odlične restavracije s pašto, kavarnice z omamnim in še bolj znanim 'cappuccinom' ... pot pa nas je nato vodila do Riminija, kjer se nam je odprlo obzorje na neskončno dolgo plažo s konstantnimi valovi, ki so se vračali k obali- kot so se naši spomini kasneje doma, na ta nepozaben teden preživet po principu >> a little party never killed nobody <<. V Riminiju se nočni utrip takoj začuti, zato smo se odpravili na 'spoznavni večer' v Villa Delle Rose, diskoteko, kjer sem videla največ ljudi različnih subkultur na enem mestu. Do jutranjih ur smo se prepuščali ritmom elektonike pod stekleno piramido, ki je na polne ure 'bruhala' pozlačene listke, ki so plapolali po zraku ter razdajali čudež neke druge atmosfere.
Naslednji dan smo se v dopoldanskih urah odpravili v Aquafun. Vsi zmatrani in porjaveni pa smo bili po večerji kmalu nared za 'dress code party' v klubu Carnaby, ki je kraljeval kar v treh nadstropjih. V prvem so se vrteli rap komadi, v drugem komerciala ter v tretjem, najvišjem komadi iz 60', 70', 80' in 90' let. Prav zadnji pa je vseboval tudi plesne droge ter umogočal, da so se kadilci ob svoji razvadi malo bolje spoznali. Maturanti so imeli nalogo, da so se oblekli v barve, ki imajo predpisano funkcijo: npr. rdeča- one night stand, modra- nezadovoljen sem s svojim spolnim življenjem, zelena- všeč mi je šofer avtobusa?! HAHA (:
Tretji dan je bil v znamenju peščenih iger. Vroče sonce, dolge peščene plaže so nam dali ideje za razne igre- skupinske, v paru in ločene po spolih. Odbojka na mivki, obrok čipsa, jajce na oko, tequila body shots itd.

Obrok čipsa

 

Po zabavnih igrah na plaži, je sledila večerja in nato urejanje za grafik party, ki je sestavljal belo majčko maturanta ter flumaster, ki mu je služil, da je označil vse, ki so se mu na maturantskem izletu v kakršnem koli smislu vtisnili v spomin- pa naj bo to bedarija ali pa bežna poletna romanca. Tudi animatorji smo tukaj prišli na svoj račun. Prostora na majčki za tel. številke maturantov je hitro zmanjkalo...

We laugh until we think we'll die, 

barefoot on a summer night. 

Četrti dan smo se zbudili v sveže jutro, polno dogodivščin. Odpravljali smo se namreč v eno najmanjših državic sveta. San Marino, mestna državica z zelo zanimivo vsebino- trdnjava, muzej voščenih lutk, palača... Po vodenem ogledu skozi uličice je ostalo nekaj časa za nakup spominkov, ki pa so po začudenju vseh ugodni. 

Po obisku San Marina, smo hitro hiteli nazaj na plažo ujeti še zadnje sončne žarke ter se pripravljati na zadnjo tematsko zabavo v Mojito beach bar-u, kamor smo se odšli, polni adrenalina, še zadnjič znoret oblečeni v sexy zajčke in zajčice.

Jupiter animatorke v akciji

Diskoteka je oddajala enormno količino pozitivne energije, ko smo še zadnjič objeti plesali po plesišču. To je bil zame vrhunec tedna! 

Po zadnji- prekratki noči- smo spakirali svoje stvari, se usedli v doubledecker in podoživljali najbolj nepozabne trenutke vse do Benetk. V Benetkah smo se sprehodili do Markovega trga ter na poti opazovali beneške maske in kreacije izdelovalcev muranskega stekla. Ni minilo veliko časa, ko smo ponovno sedeli na avtobusu ter krenili proti Sloveniji. Meni nič-tebi nič, pa smo se kaj kmalu začeli dogovarjati, da se skupaj z maturanti vidimo ponovno drugo leto v Zrćah na Aftermaturi ter morda še prej za novo leto v Bratislavi, kjer zažuramo še enkrat bolj brutalno kot smo to storili v Riminiju. 

Poljubac do naslednjič*- mwamwamwadoneba

My memory loves you; it asks about you all the time.

When you meet the one who changes the way your heart beats, 

dance with them to the rhythm for as long as the song lasts.

In kadar kdo reče, da je preteklost tujina, da tam vse delajo drugače, pomislim, da sem seveda tudi jaz čutila tako večino življenja, ker sem morala, ampak zdaj ne mislim več tako. Če se le dovolj zberem, grem lahko v skladišče spomina in poiščem pravo polico s pravim filmom in izginem vanj in po telesu še vedno čutim spontan smeh in vonjam njegovo svetlečo, čokoladno in mastno kožo, ki diši po kokosovem olju. V misli mi v istem trenutku skoči njegova barva oči, ki je globoke modre barve s pridihom nagajivosti, ko me skuša le s pogledom sleči in mi zagotoviti, da mu lahko zaupam. V nočeh, ko mu pogled obsije luna, pa je moj najljubši, saj razkriva tudi njegove globine in mi dovoli, da se mu približam na načine, ki mi niso dovoljeni.  Lahko se naslonim nazaj na blazino in sem spet z njim v mrzli vodi, objeta-naslonjena na njegovo toplo kožo, ki v meni budi željo po vdaji neki drugi osebi, za katero se mi zdi, da ima to moč, da me lahko osreči. Pa vendar so filmi, ki si jih želimo velikokrat ogledati, včasih preveč boleči za ljudi, kot sem sama. Posnetki njegovih dotikov in poljubov, ki te v trenutku naredijo srečno, zaželjeno in skoraj popolno so kot prepovedana droga, ki te počasi, čisto počasi, če jo jemlješ hitro in z užitkom, spravlja v žalost.

 I kissed you and you tasted like loneliness

and I think, I must have tasted the same.

Zavedam se, da lahko življenje živimo kot vlakovodje, ki natanko vedo, kam gredo in kakšna je pot do tja. Lahko pa ga živimo kot deskar na vodi, ki sledi valovom. Sama se vedno rajši nagibam k drugemu načinu, k sledenju valovom. Pa kaj, če se po poti še zabavam?! Ravno v tem je smisel poti... pa vendar ob koncu dneva ostanem sama s svojimi mislimi ter premlevam dogodke, ki bi jih bilo bolje pustiti v nekem zaprašenem kotu, kjer bi počasi umirali, eden za drugim. Tako vedno hrepeneča po naklonjenosti, predam nadzor nad svojim življenjem in dovolim, da nekdo drug odloča o moji usodi. Trapasto se počutim, ko me ljudje s preprostim vprašanjem postavijo na kruta, a vendar tako 'prekleto' realna tla. '' Te kaj boli?''

''V bistvu ne'' rečem in se človeško zlažem. 

''Samo malo v duši?''

''Mogoče malo.''

''Kar pusti pri miru'' rečejo, '' pusti pri miru. Nič ti ne bo koristilo.''

In to naredim, ker sem močna in ponosna. Veš, vendar nikoli ne pozabi, da v kraju, kjer še ne spim, niti nisem budna, v kraju kjer se še vedno spominjam sanj... Tam. Prav tam bom vselej mislila le nate. To bo najin kotiček.

Čas rabi tako malo, da nas osreči in nam pokaže kakšni čudeži obstajajo na svetu, hkrati pa tako veliko, ko želi biti zdravilen, da zaceli srčne rane in podre upe. Čas po mojem mnenju ne zaceli ničesar, le prekrije spomine z novimi, ki se ti zdijo lepi, pa vendar tudi ti enkrat postanejo odlagališče za druge, ki so še lepši in tako naprej. Vicious circle, you know.

Zavedam se, da vsak prispe z lastno osebno prtljago. Potiho pa se vseeno tresem, da bo najti nekoga, ki bo pripravljen razpakirati mojo prtljago, velik in skoraj nemogoč podvig. Hkrati pa zaupam, da bo odkril raj z eksotičnim cvetjem, če bo dovolil, da mu razkažem svoje strahove in mu pomagam na svobodo spustiti njegove.

Veš... želim, da poskusiš popraviti storjeno škodo. Želim, da mi vrneš upanje, da na svetu obstajajo moški, ki so se pripravljeni boriti in krvaveti, zgladiti spore in se ponovno odpreti svoji ljubljeni, ji zaupati strahove in jo ponovno osvojiti. Vrni mi upanje in popravi, ne zavrzi, prosim te! In ne oziraj se, če misliš, da imam prav, ker ne glede na to, da te odstranjujem iz misli in srca- kot rakasto tvorbo, je zame prepozno, saj si razsejan po vsem telesu. In duši.

It is both blessing 
And a curse
To feel everything
So very deeply.

Ampak hej, najslabše je prepričanje, da si moramo poiskati izgubljeno polovico. Zakaj nebi počakala, te pozabila in si raje poiskala še ene celote?

Say less and mean more.

'' We are born in one day.

We day in one day.

We can change in one day.

And we can fall in love in one day. 

Anything can happen in just one day. ''

                              - Gayle Froman

Čedahuči EP

Ob nekaterih ljudeh ne potrebuješ besed. Dovolj je zgolj tišina. Ker pogled je kakor stih, dotik je lep kot knjiga. V objemu se zgodi ves svet, v poljubu: zgodovina.

Let's be nothing. I heard it lasts forever.

'' Instead of wondering when your next vacation is,

maybe you should set up a life 

that you don't need to escape from.''

Zadnje dni je konec noči in začetek dneva preživljala na mehki odeji ob robu jezera. Začetek dneva se je ponavadi začel s kakšno globoko debato in pogledom uprtim v zvezdnato nebo. Pomirjajoča glasba ji je nudila uteho, da si je upala svoje strahove zaupati njej. Prijateljici, ki jo je bila pripravljena poslušati brez predsodkov in karanja. Noč je bila njuna zaveznica in občasni zvezdni utrinki prijazni znanci, ki so ju opominjali, da je na svetu dovolj sanj, ki so se pripravljene izpolniti le zanju.  

Včasih ni marala noči. To je bilo takrat, ko ni mogla zaspati. Saj so bile to najdaljše neprespane ure, zaradi katerih je bila brez energije in potrta še nekaj dni. V teh urah je ponavadi le ležala na postelji in razmišljala o problemih- svojih. Bile pa so noči, ko je v svoji glavi ustvarila nove, večje probleme, ki so jo nato še dodatno težili. Iz nje so počasi ustvarjali tempirano bombo, ki je bila pripravljena eksplodirati.   

'' The earth has music for those who listen.'' 

Danes pa ji je narava preprečila poležavanje pod zvezdnim nebom. Pa vendar, poleg sijočih zvezd obožuje tudi nevihte. Zdi se ji, da prav tako kot ona, narava včasih ne zdrži pritiska in nagovori nebo, da eksplodira. Dež ji očisti rane, poljube prejme na vsa prava mesta s strani strel ter v objemu vetra v tolažbo dobi  sveža jutra polna upov. Narava si tako z jokom opomore za nekaj časa...

Sama pa se znajde v transu med pisanjem bloga. Končno se zave, da je noč čistejša kot dan. Boljša je za razmišljanje, sanjarjenje in ljubljenje. Ponoči je vse bolj intenzivnješe, resničnejše. Vse besede, ki so bile izrečene podnevi dobijo pravo težo šele ponoči, v teh samotnih trenutkih pravzaprav šele spozna njihov pravi in resnični pomen. 

Da Phenomena- Jočem

Whatever is good for your soul- DO THAT!

So ljudje, ki delajo ljudi močne,

so sonca, ki delajo dneve bolj sončne, 

so reči, ki dajo noči barvo

so stvari, ki delajo prihodnost varno, 

so oblaki, ki delajo dneve jasne

in so malenkosti, ki delajo ljudi krasne. 

                                      Luka Leskovec, bodoči dip. Agronom

Torej, kje naj začnem? Včeraj je biu dan popoln! (: Seveda je k temu pripomoglo dejstvo, da sem imela rojstni dan in da sem končno na dobri poti, da bom lahko drugo leto v ZDA že legalno naročila pivo in ga nato tudi z vsem veseljem spila...

Brat je cel dan z menoj delal kot s princesko. Najprej mi je skuhal kosilo, mi za sladico naredil sadno kupo in mi za boljšo koncentracijo pri dokončevanju herbarija prinesel kavico z mlekom z dodatkom karamele in čokolade. Mjami! Vsaka sestra o takem bratu lahko le sanja, ampak kaj, ko se to zgodi le enkrat na leto... Mami pa se le nekaj ur kasneje z morja prikaže z ogromnom darilom- takim, ki ga ponavadi gledaš na tv zaslonih v kakšnem pocukranem ameriškem filmu. Ja tudi jaz padam na taka presenečenja, na žalost... :) Pa dovolj o darilih, ki mi niti ne pomenijo toliko kot tisti sms, ki ga dobim od ljudi, ki jih obožujem. Da mi pošlejo preprost sms ali pa me pokličejo točno ob polnoči, ter mi vsi pijani pojejo ''Happy Birthday to youu, Happy birthday to youuu...'' nato pa se začnejo smejati, ker ugotovijo kako razglašeni so. Prav ob takih malenkostih se mi ogreje srce in orosijo oči. Dan se mi tako, ob 00: 01 začne popolnoma drugače, kot pa na katerikoli drug dan v letu. In zaspim srečna, v upanju na nepozaben dan. 

Smešno, ampak včeraj mi niso voščili le ljudje... Tudi naš maček Muški se je spomnil name, in me že zgodaj zjutraj ( ura je bila približno 10.00 ) s vlažnim smrčkom prebudil iz globokega spanca. 

Stisnil se je močno k meni ter mi zapredel. Kako je vedel, da sem rabila nekoga, ki bi me na moj dan prebudil malo drugače? 

Proti večeru sem počastila nekaj hrane in pijače, nato pa dokaj pijana z osebnim šoferjem odšla v picerijo kjer delam, da počastim tudi svoje sodelavce in preostanek dneva preživim v njihovi družbi. Zleknili smo se za našo stalno mizo, naročili oblubljene školjke iz krušne peči ter hladno Laško pivo. Noč se je prevesila v jutro. Tik pred spanjem pa sem odšla še na sprehod s svojo prijateljico Anjo ter ji zaupala vse, kar se mi je ta dan pripetilo- pa naj podrobnosti, ki sem jih namenoma izpustila ostanejo skrivnost.  

For what is worth: it is never too late to be whoever you what to be. There is no time limit, stop whenever you want. You can change or stay the same, there are no rules to this thing. You can make the best or the worst of it. And I hope you see things that startle you. I hope you feel things you never felt before. I hope you meet people with different point of view. I hope you live a life you are proud of. If you found that you are not, I hope you have the strength to start all over again...

Know this.

I have tasted your mind, 

and I cannot forget its flavour. 

Zvok njegovega glasu jo je pahnil v preteklost. Spomnila se je njega in nje- njiju. Ob popoldnevih sta velikokrat le ležala na postelji s pogledi uprtimi v strop in se pogovarjala o življenju. Izmenjavala sta si mnenji in sanjarila o prihodnosti. Čeprav je njena roka počivala v njegovi pa se o skupni prihodnosti vseeno nikoli nista pogovarjala. Kot bi ju bilo strah delati načrte, ki lahko tako hitro propadejo kot naklonjenost in ljubezen, ki ju ne gojiš. In ja, oboževala je te stvari, to je bil del dneva, ki ga je imela najrajši. Z nekom deliti delčke sebe, svoje sanje in upanje, da bo nekoč vse tako kot si je zamislila. V mladosti je prevelikokrat doživela, da lahko le ena slaba odločitev odigra veliko vlogo in zaključi tvoje življenje, s tem pa za nekaj časa v fazo mirovanja postavi življenja tudi vseh drugih oseb okoli tebe. Vsakdanjike jim tako naredi težke in turobne. Čas, ki pa ga potrebujejo, da se postavijo nazaj na noge in se ponovno odprejo pa ne mine tako hitro. 

Iz spominov jo je predramil njegov deroč pogled. Pogled, ki je bil poln ognja in hkrati zavit v mračno tančico razočaranj in obžalovanj. Nekaj trenutkov ga je lahko gledala, nato pa je pogled spustila in globoko vdihnila. Včasih se počuti, da je svobodna ptica, ki nikoli ne bo ujeta...  Pa vendar se vsakič znova, ko ga vidi bolj in bolj zaveda, da je bolje, če svoja čustva prizna, si jih dovoli čutiti. Saj bolj ko se jim upira, močnejša postajajo.

Pa vendar jo je na smrt strah. Rada bi mu že danes med nastopom zavpila, da ga pogreša. Da je edini, ki jo pomirja. Da ne razume, kaj je šlo že v dveh poskusih narobe in da je verjetno propad zveze, le v njeni glavi. Rada bi mu povedala, da je od vseh ljudi, ki jih pozna on tisti, ki jo navdihne in nasmeji, hkrati pa spravi v jok, ko je sama v svoji sobi. Toliko čustev, ki drvijo po njenem telesu, ko ga vidi, jo spravijo ob zdravo pamet in tega se boji. Težko pokaže ranljivost in odvrže maske, ki se jih je naučila nositi z leti... 

Hkrati pa so vsi ti strahovi nekaj najbolj enostavnega dokler ni resnični strah to, da bi ob vseh teh njenih besedah izrečenih na glas izraz na njegovem obrazu ostal isti, brezizrazen...

Pesmi je bilo konec, v dvorani je sledilo glasno ploskanje in še zadnjič je ujela njegov pogled, ki je ujel le njo. No... vsaj rada si domišlja, da je bil nasmeh in žar v očeh namenjen njej. 

I am to scared to say things worth saying...

Praznina

I wanted to write down exactly what I felt, 

but somehow the paper stayed empty

and I could not have described 

it any better...

A room without books is a body without a soul.

Turoben dan, pravi za učenje neumne ekonomije. Dobro, priznam morda ni tako neuporabna, vendar se mi zdi da je preveč posplošena. Učim naj se kako je trg popoln, kako se v neki točki srečata ponudba in povpraševanje, s določeno ceno kupljenega in ponujenega izdelka pa se strinjajo tako ponudniki kot kupci. Komu lažemo? Kdaj pa je tako, da se vsi na trgu ponudbe in povpraševanja popolnoma in predano strinjajo? Kakorkoli, za trg me tako rekoč prav nič ne briga, to debato sem odprla zato, ker sem našla popolno nasprotje v obnašanju moje mami. Poznate tisto, ko ne glede na to kolikokrat rečem: '' ja okej, mami razumem'', ona ne bo in ne bo nehala govorit...
In na tak dan je tako početje z njene strani prav utrujajoče. Podre se mi sistem, postanem živčna razvalina in izgubim še tisto malo motivacije, ki mi jo je ostalo. In kaj naredim potem? Vržem se na posteljo, se udobno zavijem v toplo odejo in berem. Odjadram v izmišljeno deželo, kjer sodelujem kot nek tretji opazovalec in uživam med napetimi dogodki, v katerih se sama odločam za katero stran navijam. Pozabim na ves svet okoli mene in preden se zavem je ura že toliko, da je zadnji čas, da se spravim nazaj za knjige- vendar tokrat knjige, ki jih ne vzamem v roke z veseljem. Prebiranje njih je muka in motivacija mi pri tem, ko je stalno odsotna, nič ne pomaga.

 People often says that motivation doesn't last. 

Well, neither does bathing- that's why

we recommended it daily (:

Rocky Votolato- She was only in it for the rain

You are the page, the ink, the poem.

Sometimes the people around you

won't understand your journey. 

They don't need to it's not for them.

Zadnje čase veliko razmišljam o duhovnosti. O stvareh, ki nimajo neke znanstvene podlage, pa se vseeno zelo pogosto dogajajo meni ali pa okoli mene. Čudno. Pa hkrati čarobno... 

Velikokrat se spominjam poletnih dni, ko sva se s teto ob pivu na obali pogovarjali, kako se ljudje delimo glede na način razmišljanja. Po njeno naj bi obstajali ljudje, ki imajo mlade duše in tisti, ki naj bi imeli stare duše. Sliši se nemogoče, pa vseeno...

Kakšen dan se mi zdi, da obstajajo ljudje, ki s svojim pogledom povedo več kot pa z besedami. Ti ljudje se po mojem mnenju ne ženejo za zunanjimi uspehi, dosežki in materialnim bliščem, ki obdaja vse nas. So zrelejši, modrejši, hkrati pa veliko bolj samostojni in vajeni slediti sami sebi, ne pa drugim. Če to pomeni, da so to osebe s staro dušo, pa naj bo to termin, ki bo ustrezal, da jih lažje opišem. 

Osebe s staro dušo, marsikdaj občutijo utrujenost sveta, naveličanost ljudi in sem ter tja tudi lastno mentalno utrujenost, morda celo zdolgočasenost. Držijo se bolj zase in čutijo večjo privlačnost na intelektualni plati življenja. Stare duše, same po sebi razumejo, da je znanje moč, da modrost prinaša srečo in da resnica osvobaja. Ne zmenijo se za želje ega. Raje se posvečajo iskanju razsvetljenja, ljubezni in miru.

Stare duše pogostokrat razmišljajo ne le o svoji minljivosti, temveč tudi o minljivosti vseh in vsega, kar nas obdaja. Ravno zato, naj bi bile stare duše bolj previdne in velikokrat malo bolj zadržane, kljub temu pa skozi življenje premišljeno izbirajo svoj življenjski stil.  

Ob pogledu na današnji svet, ki je v marsikaterem pogledu povsem drugačen od zrelih in modrih starih duš pa niti ni tako presenetljivo, da se mi zdi, da je ljudi s staro dušo dovolj.  Najnovejša različica iPhona, slava, blišč... vse to stare duše dolgočasi. Ljudje, ki so skromnega in spokojnega načina življenja vajeni, jim veliko pomeni, da najdejo smisel svoje življenjske poti, po kateri hodijo korak za korakom z zadovoljstvom. 

Not everyday is a good day, live anyway.

'You can close your eyes to the things 

you don't want to see, 

but you can't close your heart to the 

things you don't want to feel.'

Solze so mu tekle po licih, kot da jih je zdrževal predolgo. Smrt. Trpljenje. Izguba duše. Občutek izčrpanosti. Praznina. Steklen pogled.
Mladim fantom nikoli ni bilo dovoljeno, da bi premočno izkazovali svoja čustva. Za vsako pretirano čustvovanje je ponavadi sledila kazen. Na načine '' Ne jokaj! Bodi močan, saj si fant! '' ter '' Poglej, vsi te gledajo! Fantje svojih čustev ne kažejo: potlačijo jih, vdihnejo in pozabijo. '' so zgradili nekakšne zidove, ki so bili ponavadi višji in višji z vsako rano, ki so jo prejeli. Dokler se s časom niso naučili prekriti resnico, jo zamenjati z blažjo obliko čustev, ki so v okolju socialno in družbeno zaželjena...
Pa vendar je bil njegov jok, nekaj najbolj zadušljivega in hkrati na nek čuden način tudi nekaj najbolj pristnega, kar sem začutila v zadnjih dveh letih. Celoten prostor je vibriral. Univerzum je kričal po krivici. Po nepredvidljivi življenjski usodi, ki se lahko začne ali pa konča le v trenutku, v sekundi. Toliko trpljenja, ki se je stiskalo in se plast za plastjo nabiralo na stenah vežice, v kateri je počival njegov oče.

Have you ever missed someone so much that even the thought of them made you burst into tears?

Trpljenja ni mogel zadržati. Oklep se je porušil, vse rane so se naenkrat odprle... Jokal je. Jokal. In jokal. Ljudje so ga bodrili, mu z močnimi in upanja polnimi besedami govorili, da ni njegova krivda, da naj se sprijazni, da naj ostane močan moški. Pa vendar ga nihče ni objel, kot so objemali njegovi sestri. Stisk roke je bil vse kar je dobil. Izgubil pa ni le očeta. Izgubil je zaveznika. Izgubil je vzornika. Pravzaprav je izgubil, nekoga, ki mu je znal izkazati svoja čustva. Osebo, ki mu je brez zadržkov in pregrad lahko zaupal vse. Izgubil je prijatelja, ki si ga v času, kot je sedaj niti ni predstavljal, da ga bo.

In French you don't say ''I miss you.'',

 you say ''tu me manques.''

- which means- 

''You are missing from me.'' I love that. 

Žalost. Melanholija. Obdobje v mojem življenju, ki ni bilo prijetno. Praznina, ki še danes ni bila zapolnjena. Ljubljeno osebo je težko izbrisati iz vsakodnevnih misli, ko se zavedaš, da so spomini, kjer živi vredni več kot vse zlato na svetu. Vendar čas celi rane, oddali preteklost in se pomika prosti prihodnosti. Ko pogledaš, je vsak dan podoben tistemu včeraj, pa vendar, ko se čez mesec zbudiš, si nekje popolnoma drugje. Čeprav niti ne veš, kako si prišel tja. Hodiš proti prihodnosti, in tvoja ljubljena oseba je s teboj- ponotranjena v samem jedru.  Živi skozi tebe, te varuje, ter na nek način tako kot ti, komaj čaka, da se ponovno vidita. Vendar vse ob svojem času... 

For you, a thousand times over...

Si to, kar misliš, da si!

Imagine if tattoos just randomly appeared 

on our skin at key points in our lives

and we had to figure out what they meant

for ourselves. 

Kana na duhovnem nivoju simbolizira blagoslove, in odganja zle duhove, zato je poslikava telesa z njenim barvilom zahvalnica univerzumu ali bogu, za vse darove, ki so jih bili ali pa jih bodo še deležni. Prav zaradi tega socialnega in spiritualnega izražanja zahvale ali pa prošnje za srečo v prihodnosti se je najprej enostavna tehnika poslikave, razvila v umetnost, kjer ima vsak lik določen pomen in izraža željo, na katerem osebnem področju si posameznik želi blagoslovov. Ta umetnost se imenuje Mehndi in je nam zahodnjakom najbolj poznana kot poročna poslikava pri indijski poroki. 

V Maroku si ženske v 7. mesecu nosečnosti poslikajo gležnje, s tem prosijo za zaščito sebe in otroka, med porodom. Vdove si naslikajo simbol žalovanja, da z njim sporočajo okolici svoje čustveno stanje. Kadar pa družina rabi več sreče, se ženske poslikajo s kano in s tem povabijo srečo v svoj dom.

You have 

the potential 

to make

beautiful 

things. 

yes, you.

Danes moj dan ni bil nič kaj produktiven, pa ne ker sama ne bi hotela nič narediti... Želja, da se učim je vedno v meni, vendar je motivacija tista, ki me med 'izpitnim obdobjem' vedno znova pušča na cedilu. Celo jutro sem prespala v objemu mojega mačkona, popoldne pa sem se 'vlekla' po stanovanju kot kup stratusnih oblakov preden se končno spremenijo v meglo. 

Še dobro da obstajajo ljudje, ki pa me z malenkostmi vedno znova navdihujejo in me na nek način prisilijo, da se podam v svet in poskušam nove stvari. In prav taka je sošolka in prijateljica Sara, ki me je povabila s seboj na Terapevtsko poslikavo s kano. Čeprav je njen začasni tatu res narisan s kano, pa moj na srečo ali na žalost ni. 

Takoj, ko sva prišli v OrCo- Organska in Cruelty free kozmetika, sem začutila nekakšen val energije, ki je obdajal tisto majhno prodajalno z različnimi organskimi dišavami, mazili in ( ne boste verjeli ) celo čokoladicami. Mmmm (:

Ko je Sara svoj blagoslov že dobila, sem sama še vedno čakala na svojega in potiho upala, da bo najlepši od vseh. Razmišljala sem o neskončnih rožicah, ki bodo kmalu krasile zgornjo stran moje dlani... Pa sem se popolnoma zmotila, kot že velikokrat do sedaj. 

Ko je prišel moj trenutek sem se odločno usedla na stol s svojimi pričakovanji. Gospa Laura me je s svojimi rokami nežno pokrila po rokah in tiho zaprla svoje oči. Le kakšne deset sekund je bila tiho nato pa je rekla: '' Tebi ne bom risala s kano, preveč je energije za mirno, rdečo in ženstveno kano. Tvoja moč ustreza Jagui, barvi odločnega moškega.'' 

Si predstavljate kako sem jo pogledala? Iz mojih ust v tistem trenutku ni prišla niti beseda, medtem ko je moja glava le pritrdilno pokimala. Gospa Laura pa je začela risati s temno modrim barvilom po moji dlani. Med risanjem ni želela, da si jo motil, saj ti je na koncu razkrila kaj je videla v tebi, da se je odločila za to izbiro. In ker je neka ženska dobila dar Samospoznanja, spet druga dar Rasti in Spreminjanja, Sara je dobila dar Zdravja se je moj dar in Jagua, za katero sem ob 19:45 komaj prvič slišala izgubila ob vseh teh 'kul' darovih, ki jim bodo pomagale in jih navdihovale z močmi. Med risanjem je gospa Laura čutila moje zaskrbljene poglede, zato je rekla: '' Ti si čarovnica, tako kot jaz!''

No zdaj pa dovolj! Pogledi žensk, ki so čakale na svojo dozo limoninega soka( potem, ko se kana posuši je potrebno navlažiti poslikavo z njim, za obstojnost ), so postajali vedno težji, zato sem zbrala pogum in gospo Lauro le vprašala: '' Čarovnica... Dobra Čarovnica, kajne?'' 

Ona pa mi je s smehom na obrazu dejala: '' Dobra seveda! In s tem ni nič narobe, ne skrbi, le več moči premoreš kot bi jo včasih hotela ali pa si želela. Ta energija ti je bila dana, ker si dovolj močna, da jo znaš usmerjati in porabljati za dobre reči, me razumeš?''

'' Ne ravno... ''

Z razumevanjem v očeh mi je dejala: '' Pa še boš! Nekoč. '' in je nadaljevala: '' Veš, ta dar, ki ti ga rišem z Jaguo, rišejo osebno močnim ljudem v Amazonskem gozdu. Razkriva dar Avtosugestije, ki te lahko povzdigne ali pa te potlači na dno.'' 

'' Avtosugestije?''

hm... veš: '' Avtosugestija je čudovita moč podzavesti. Tvoja podzavest je sposobna izjemnih čudežov. Uresniči vse, kar ustvariš v svoji domišljiji. Vendar pazi: Ti je znano, da lahko sama povzročiš, da zboliš? Da sama sebe prepričaš, da nimaš motivacije za učenje?... Če sama sebe dovolj prepričaš, da lahko nekaj izpelješ boš v tem zagotovo uspela, ne glede na težavnost. In obratno. Si to, kar misliš, da si! ''

We do not see things as they are, 

we see things as we are.