Neki deček je bil vzkipljivega značaja. Oče mu je dal polno vrečo žebljev in mu naročil, naj vedno, ko se bo razjezil in izgubil oblast nad seboj, zabije v ograjo žebelj.
In že prvi dan je fant zabil v ograjo 37 žebljev. V prihodnjih dneh pa se je že nekoliko obvladoval in število zabitih žebljev se je zmanjševalo. Počasi je spoznaval, da je laže obvladovati svojo jezo, kot pa zabijati žeblje v ograjo.
Tako je končno dosegel, da cel dan ni zabil v ograjo nobenega žeblja. Ves vesel je šel to povedat očetu. Ta pa mu je naročil, naj odselj vsak dan, ko se bo uspel obvladovati, iz ograje izdere po en žebelj.
Dnevi so minevali in prišel je dan, ko je fantek očetu lahko povedal, da je iz ograje populil vse žeblje. Oče pa je prijel sina za roko in ga peljal do ograje.
>> Lepo od tebe, << je dejal oče, >> a poglej te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več taka, kot je bila. Ko v jezi izgovoriš hude besede, te v človeku pustijo rano, kot luknjice v ograji. Saj lahko zabodeš človeka in potem izvlečeš nož ter še tako ponavljaš, da ti je žal- a rana ostane. <<
If I like you, I like you. You should not worry about anybody else
coming along to steal me away. I stay committed.
So please do not doubt my feelings for you when I say I like you.
If I like you, I like you. End of story, okay? (: