I do not regret a thing. That I met you.
That I feel in love with you. If I were to meet you again,
even knowing that sadness awaits me,
I would definitely fall in love with you again.
Sedela je na leseni klopici sredi železniške postaje in opazovala ples snežink, ki so si utirale pot na zemljo. Verjetno so tekmovale, katera bo hitrejše pristala, katera bo tista, ki bo osvojila točno določeno mesto pred drugo. O moj bog, kako je oboževala prihajajočo zimo! Mraz, ki ji je obarval ličnice v svetlo rožnate tone. Piš hladnega vetra, ki jo je opominjal, da jo lahko pogrejejo le topla oblačila. Jutranja megla, ki ji je dala občutek zavetja, ko je odhajala v šolo.
Četudi je šlo med novo zapadlimi snežinkami za tekmovanje, so le te izgledale naravnost veličastno. In takrat si je zaželela postati nevidna. Hotela je izhlapeti v nebo, se jim pridružiti in se skupaj z njimi zabavati. Hotela je pozabiti na vsakdanje težave in bolečine, na trpljenje, ki jo je za vedno zaznamovalo. V tistem obupanem drobcu sekunde si je celo zaželela, da bi njeno mesto zasedel nekdo drug. Vseeno ji je bilo, če je glavna igralka svojega življenja in ima za to mesto celo plačano vstopnico, ki ji zagotavlja, da je le njeno. Tisto sekundo, si je zaželela stranske nepomembne vloge. Hotela je konec duševnega trpljenja. Naveličanja. Življenje nekakšnega zombija, ki le čaka v vrsti ali pa sledi družbi, katera se vsak dan znova pomika po ustaljenih tirnicah. Hotela je avanturo, ki ji jo čudovita zima lahko nudi. Ampak očitno se to nebo zgodilo, in morda, čisto po naklučju je tako tudi prav. Zato je le vstala z lesene klopice, ki jo je že začenjal pokrivati sneg ter s težkimi koraki odšla proti množici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar