Ljudje imajo radi, da jim kaj poveš, v pravih količinah, v skromnem, zaupnem tonu, in mislijo, da te poznajo, ampak te ne pozanjo, poznajo podatke o tebi, dobijo samo dejstva, ne občutkov, ne, kaj si misliš o čemer koli, ne, kako si zaradi stvari, ki so se ti zgodile ali si se odločil zanje, tak, kot si. Vse, kar naredijo, je, da te napolnijo s svojimi občutki in mnenji in opažanji in ustvarijo novo življenje, ki ima s tvojim bolj malo zveze, in tako si varen.
Nihče se te ne more dotakniti, če tega sam nočeš. Samo vljuden moraš biti in se smehljati in se izogibati preganjavicam, saj o tebi govorijo, ne glede na to, kaj uganjaš, temu se ni mogoče izogniti, tudi sama bi navsezadnje ravnala enako.
Seveda pridejo dnevi, ko tudi jaz komaj čakam, da grem spat zvečer. Dnevi, ki bi jih bilo najbolj pametno izbrisati s koledarja. Ampak tako to je. To je normalno. Skrbelo naj bi me šele takrat, ko slabo razpoloženje traja več tednov, mesecov, celo let. Takrat se znajdeš v globokem vodnjaku brezupa in samopomilovanja, iz katerega vedno znova misliš, da ne boš našel poti... Pa jo najdeš, samo če hočeš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar