And I know it is long gone
and that magic Is not here no more,
and I might be okay but I am not fine at all...
Mar ne bi bilo čudovito, če bi moje oči lahko fotografirale? Vsi tisti ljubeči pogledi pomembnih ljudi v mojem življenju bi mi olajšali trnjavo pot skozi življenje. Vse kar bi bilo potrebno bi bilo, da si v slabem trenutku pred svoje oči prikličem nekoga, ki ga obožujem ali pa nekaj, brez česar ne morem živeti. Nekaj kar mojemu življenju podaja smisel. Sliši se nadvse preprosto, vendar v praksi ni tako.
V življenju te vsak dan, kaj razočara. In ja, tudi jaz se zavedam, da te prizadane le tisto, kar sam pustiš da se te dotakne. Vendar to ni absolutno resnično, kajti včasih nimaš moči, da bi postavil zid okoli sebe in se pretvarjal, da je kriza minila. Namesto tega kloniš pod pritiskom in takrat dobiš tisti odvraten občutek, da je morda danes tisti dan, v katerem preprosto ne moreš zmagati.
V tistem izbranem trenutku, ko skoraj že obupaš, vidiš druge, ki se naslanjajo nad tvojim neuspehom in te pomilujoče gledajo. Takrat po mojem mnenju zrasteš za par centimetrov, ko dokažeš sebi, da premoreš toliko volje, da se jim še vedno uspeš zmagovalno nasmehniti nazaj v obraz. Kajti prava moč je v tistemu, ki se po padcu vedno znova pobere s tal in se hkrati nekaj novega nauči. Torej po tem sklepam, da bi bilo najbolje, da ob naslednjem padcu, s seboj vzamem udobno blazino, ki mi bo olajšala stik s tlemi, s kruto realnostjo.
http://www.youtube.com/watch?v=ARJJp1eVpy4
OdgovoriIzbriši