A: I love life.
B: Huh,? But you just got dumbed...
A: Well yea... And I am sad.
But at the same time I am really happy
that something can make me feel that sad.
It is like... it makes me feel alive, you know?
It makes me feel human. The only way I can feel this sad now,
is if I felt something really good before.
So I have to take the bad with the good. So I guess,
what I am feeling is like a beautiful sadness.
Zame si postal stalno pristno odsotno bitje. Ni te ob meni, vendar si bolj prisoten od mene same.
Prikradeš se v moje misli medtem, ko hodim po ulicah, prečkam mostove, gledam v reko, ko od časa do časa dvignem pogled proti nebu, sedem na kakšno klop, ko se ponoči zbujam in gledam v temo... vse to počnem, vendar mene ni, ti pa si vedno tukaj-
misel, da svoji sedanji ljubezni šepetaš besede nežnosti, jo greješ, ljubkuješ... Ko si nehote predstavljam vajini telesi, ki se združujeta, si predstavljam vajino prihodnost, tisto prihodnost, o kateri sva nekoč tudi midva sanjarila. Tisto o večni ljubezni, družini in domu.
Vse to, se še vedno znajde, po tako dolgem času v meni bolj zaradi mene same.
Ni komentarjev:
Objavite komentar