Črna luknja.

Na čase sem jezna sama nase, ker se podredim sistemu, v katerega je pahnjen vsak posameznik, da me pohodi. Brezsrčno me potlači, k tlom, kjer me pusti krvaveti. Počasi. Boleče. In neutrdljivo. Nasmiha se mi z njegovega zornega kota. Z obzorja, kjer ni krivičnosti. S tam, kjer je le modrina, ki pa ne pomeni svobode. Pomeni suženjstvo, nekakšno diktaturo, ki ji brezglavo sledi.
Zavedam se, da s teh krvavih tal težko prideš še kam nižje, kajti tvoj namen je ponovno vstati v veličini. Tokrat biti tisti, ki pohodi in kaznuje druge. Boriti se, v imenu pravičnosti za nek višji cilj. Postati moč in znoj ljudstva, ki je zatrto. Upanje, ki je namenjeno ponovnemu boju. Klicu po izpolnitvi poprej zastavljenih resnic, ki so bile dolgo zatrte v kali, kjer so se počasi, ampak res počasi oblikovale. Z namenom, da bi bile prav one tista ideja, ki bi povrnila vero. Vero v pravičnost.