um spiro, spero

Dokler diham, upam.
Upam vedno na nekaj najboljšega kar lahko potegnem iz dane situacije. Če pogledam sem po eni strani izgubila nekoga, kateremu sem prisegla zvestobo in ljubezen. Oboje naj bi bilo večno.Verjela sem da bo večno. Očitno je bila to moja napaka...

Pa sem se velikokrat vprašala, bi res bilo? Bi bila skupaj do konca življenja? Bi se skupaj postarala, čeprav sva si bila nasprotna kot ogenj in voda, in hkrati tako podobna kot roman in novela. Združevalo naju je vse tisto kar naju je ločevalo. Karakter pa sva imela navsezadnje čisto enak. Le da, imam jaz neke cilje in želje v življenju h katerim strmim. On pa se prepusti toku. Naredi tisto, kar mu v tistem trenutku povzroči srečo. Tista naivnost, kateri se prepusti... pa čeprav za trenutek. Zadovoljen je, le to je važno.

Vstala je in si za boljši začetek dneva prebrala misel iz svoje knjige. Ta knjiga ni bila katerakoli, bila je njeno zatočišče, njena moč. Vse ali vsak na kogar se je vedno lahko zanesla. Vedno. 

In tudi tokrat ni bilo nič drugače. Zaprla je oči, in naključno izbrala misel, za to uro, morda dan. Vedela je le, da jo bo misel držala pokonci, preprečila bo da bi se zlomila.

Prebrala si je: 

Upanje, tako kot vera, brez poguma nima pomena.

Vdihnila je in se polna zagona posvetila geografiji. Ne bo zmagal, ker ona nikoli ne izgubi. Nikoli še ni in tudi tokrat ve, da ne bo.

Sem res žrtev? mislim, da nisem. ;)  Prosim, naj se ti neham smiliti! HVALA