Gledala ga je, ko je vstopil na avtobus. Hotela ga je videti. Hotela je videti njegove živo rjave oči, ki jih je včasih tako ljubkovala. Hotela si je priklicati v zavest njegov ljubezniv pogled, njegovo toplino... Ni si mogla pomagati, da ga nebi pogledala. Sovražila se je na nek način. Sovražila je to, da je delovala tako močno, v sebi pa je umirala. Vsak dan je bilo lažje, pa obenem tako težje, ko ga je venomer videvala.
Pa če je šlo le za tisto radovednost. Hotela je videti ali bo tudi on njo pogledal z enakim zanimanjem, kot je ona hotela njega. In jo je!
Pogledal jo je pa čeprav le za sekundo. Pogledal jo je, le to je štelo.
Vendar ni bilo več tistega leska. Tistih iskric, ki bi lomila in se elektrila okoli njunih pogledov.
Ni jih bilo. Izginile so. Odpovedale. Umrle.
S prijateljico sta prestopile in tisti mrzel piš vetra, ki jo je zadel ob lica, ji je razjasnil celotno sliko. Bistvo je bilo v iskricah oči. Vedno je bilo in vedno bo.
Le to šteje.
Bil je pokvarjen. Pa ne od vedno. Ne od kar se je rodil. Tega prekletstva ni prejel ob rojstvu. ... Nekje na poti, se je zalomilo...
Zagovarjala ga je. Kot bi delček nje hotel omiliti vso bolečino in sam sebe hotel prepričati, da je kriv sistem. Da je krivo njegovo nezavedno. Da vse kar ji je povzročil, ni hotel izpeljati do konca. Tega izpiljenega načrta ni naredil zanjo. Ta načrt ni bil nikoli ustvarjen zanjo.
Bi ga lahko popravila, če bi ga hotela? Bi lahko njegovo bistvo preprosto zamenjala. Njegovo materijo, ki ga je poganjala.. bi jo lahko preprosto dopolnila, nadgradila. Je možnost?
Človek, ko se rodi je zlo. Bi ona lahko to spremenila...
Hotela je. Želela si je vrjeti! Bodo sanje dovolj, da ga spremeni...
Ni komentarjev:
Objavite komentar