Dan je bil eden boljših ta mesec, nasploh eden boljših čez celo šolsko leto. Vstala sem zagnana v pričakovanju in upanju, da bo ta dan drugačen, bolši. In res je bil! Po čudežu?
Osredotočila sem se na stvari. Zadala sem si cilj. Komunicirala sem z ljudmi. Hotela sem se dotakniti njihovih duš. Želela sem si biti taka kot nekoč. Odprta, vztrajna in vedno nasmejala oseba.
In cela zanka je v tem, da sem to dejansko bila. Nebom lagala, da nisem za par minut odtavala v drugo dimenzijo, v drugo razsežnost.. Vendar navsezadnje, bila sem jaz.
Počutila se je živo. Zjutraj ni sedela predolgo na kavi, hotela je na športno vzgojo. Že skoraj mesec dni je ni bilo na telovadbi. Preprosto ni ji dišala... Rajši je podaljšala dovoljeno normo v topli postelji ali pa se s sošolci dobila na kar trojni kavi.
Toda tokrat ne!
Hotela, je televaditi. Morda se sliši absurdno, vendar ni. Na vso moč si je želela, narediti nekaj za svoje telo, nekaj samo zase... In kot, bi se njen angel varuh spet vrnil je dobila prvo znamenje, ki je bilo pozitivno. Profesorica je bila navdušena nad njeno igro badmintona in njenim zanič servisom... Neverjetno.
Govorno vajo je povedala na nivoju. Tako si je zaslužila naslednjo pozitivno čudo. Dve petki na en mah.
Kaj je lahko boljše?
Pa je le nekaj... Profesorica angleščine, ki je nemara ji je zaradi njenega sodelovanja podarila dodaten plus pri spraševanju. Nemogoče. Dejansko se sovražita. Ne preneseta. Niti ne pogledata, ko se srečata sredi ljubljanske ulice... Se ljudje lahko spremenijo, ali pa imajo le srečen dan?
In nekako mi je vseeno! :)
Seveda dneva še ni in ni bilo konec. Imela je še lutkovno igro za otroke naših profesorjev. In nasmejala se je takim neumnostim, bedarijam, oslarijam.. pa vendar bila je zadovoljna sama s sabo. Otroci so ji polepšali dan. Na tihem si je zaželela, da bi enega kar ugrabila in ga odnesla s seboj domov. Nora ideja, kajne?
have a good and relaxing night! & how about me? I need to study all day all night...
Počutim se... DRUGAČNO.
Ni komentarjev:
Objavite komentar