You only regret the workouts you don't do

O čem razmišlajam, kadar tečem? In če sem popolnoma iskrena, nimam pojma. Že res, da na mrzle dni razmišljam o mrazu, na vroče dni o vročini. Kadar sem žalostna, malo razmišljam o žalosti, kadar sem srečna, o sreči. V glavi razpredam o stvareh, ki so se mi zgodile. Ampak tudi če vzamem vse to v zakup, o ničemer zares ne razmišljam. Kadar tečem, samo tečem. Enakomerno se gibljam skozi praznino. Lahko rečem, da tečem, da bi lovila praznino. Kadar pa se razmišlanja prikradejo vame, to niso razmišljanja, osredotočena na vsebino, temveč na polnjenje praznine.

Teči v obdobju leta, ko pride posebna, lepa jesen je neverjetno. Kjer je prej prevladovalo slepeče zelenje, se zdaj počasi in previdno začne pojavljati zlato rumena barva. Je čas, ko je treba namesto kratkih hlač obleči dolgo trenirko. Meni najlepši trenutek med tekom je, ko se z vej s suhim listjem, kadar jih strese mimoidoči veter, usipajo kostanji in udarjajo ob asfalt s trdim, suhim zvokom.
Tako se zadnja tedna v naravi pripravljam na Ljubljanski maraton- tek, ki se ga bom udeležila prvič. S Cassey ob koncu tedna tečeva vsaj dvakrat, v Ljubljani med tednom pa poskušam teči minimalno štirikrat.
Pa naj tečem še tako počasi, ko sem izmučena, je bolje kot hoditi. To je moje osebno pravilo. Če bi prekršila pravilo, ki sem si ga zastavila, bi verjetno od tod naprej prekršila še več svojih pravil, in če bi prišlo do tega, je vprašanje, če bi se maratona sploh udeležila.

Kadar tečem na dolge razdalje, se moje misli proti koncu osredotočijo zgolj na to, da bi rada čim prej prešla cilj in nehala teči. O ničemer drugem ne morem razmišljati. Konec je pač neka točka, kjer se bo tek prekinil. Kot v življenju. Ne bi mogla reči, da je naš obstoj pomemben samo zato, ker ima konec. Nekje, na neki točki, je pač določen konec življenja, a le kot priporočen opomnik na pomen obstoja ali kot posebna prispodoba njegove omejenosti. Ne nameravam filozofirati, tako pač čutim.

Running- it clears the mind

'' Uživaj v teku! '', dobim sms-sporočilo od mami, ko ji povem, da nameravam teči s Cassey malo daljšo razdaljo kot dosedaj. Tako njo kot sebe potiskam do meje- tako nabiram moč, kondicijo in motivacijo. Zavedam se, da tek nima pomena, če v njem ne uživaš. Zakaj bi na torej na desettisoče ljudi teklo Ljubljanski maraton, če ne bi v tem uživali?

Someone who is busier than you is running right now