You have to die a few times before you can really live.
Vse se zgodi z namenom. Naklučij ni. Vsak človek, ki pride v naše življenje, vstopi vanj z namenom, da nas nekaj nauči in pusti za sabo sledi. Včasih so to brazde, ki čez čas postanejo komaj opazne brazgotine in se potem niti več ne spominjaš, kako so prišle k tebi. Spet drugič je to rahlo vznemirjanje, ki te popelje v najčudovitejše svetove. In ti ostanejo v tebi za vedno. Samo včasih dolgo traja, da se brazde zacelijo, in velikokrat ostane za njimi praznina.
I gave wrong people the right pieces of me.
Nekoč sem zapisala, da na cestah velikokrat srečujemo ljudi, ki nosijo na obrazu papirnato masko, narejeno iz stare lepenke. Za temi maskami pa se skriva marsikaj in tako sem nekega dne ugotovila, da imam tudi sama na obrazu tako masko, za katero pa se je skrivala praznina. Praznina, ki se ni in ni hotela zapolniti. Polnila sem jo s čevlji. Morda sem verjela, da bo s pravimi čevlji prišel pravi princ. Ko ni bilo več časa, (beri: denarja), za iskanje čevljev, se je praznina polnila z laki za nohte- in teh se je nabralo kar nekaj... Dokler se v meni ni zbudil vihar in za viharjem je prišla nevihta in dež, ki je začel padati na mojo papirnato masko in ta se je topila, dokler za njo ni ostal samo kup razmočenega papirja. Zdaj vem, da so viharji potrebni, tako kot nevihte v naravi, da jo prečistijo in stvari postavijo na svoje mesto.
In takrat se je začelo potovanje. Najlepše potovanje, ki ga lahko doživiš. Potovanje vase. V meni se je nekaj premaknilo, nekaj, kar je bilo vedno tukaj, pa si nisem upala tega pokazati. Začela sem ponovno poslušati tisto glasbo, na katero sem že skoraj pozabila. V kleti sem poiskala tiste allstarke, za katere sem pred letom odštela kup denarja. Na svet sem začela gledati z drugačnimi očmi. Začele so me osrečevati druge stvari: prva jutranja kava, opazovanje dreves na kolesu na poti na faks, bosonoga hoja po travi, sprehod s huskijem, pogovor s prijateljem in pri tem ne gledanje na uro, ples v dnevni sobi, ko plešem sama s seboj, večerni ali nočni tek, kadar sem prihajala pozno domov, pomirjajoče sveče in eternična olja, ki so sobo navdala z upanjem in pozitivo... Začeli so se odpirati svetovi, o katerih si prej niti sanjati nisem upala.
Zato ne bodite jezni na brazde in viharje, ki se pojavljajo v vas. So le znamenja, ki vam kažejo, da morate nekaj spremeniti. Zato začnite potovanje, potovanje vase. Sama sem hvaležna za brazde, ki so se čez čas zacelile in se še celijo, saj so opomin na to, da naj nikoli ne pozabim na to, kar sem.
In zdaj? Življenje je polno čarobnosti, zato bom izkoristila danajšnji večer in se prepustila udobju toplega radiatorja, dišeči sveči in dobri knjigi, kateri bo družbo delala tiha in umirjena glasba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar