Know this.

I have tasted your mind, 

and I cannot forget its flavour. 

Zvok njegovega glasu jo je pahnil v preteklost. Spomnila se je njega in nje- njiju. Ob popoldnevih sta velikokrat le ležala na postelji s pogledi uprtimi v strop in se pogovarjala o življenju. Izmenjavala sta si mnenji in sanjarila o prihodnosti. Čeprav je njena roka počivala v njegovi pa se o skupni prihodnosti vseeno nikoli nista pogovarjala. Kot bi ju bilo strah delati načrte, ki lahko tako hitro propadejo kot naklonjenost in ljubezen, ki ju ne gojiš. In ja, oboževala je te stvari, to je bil del dneva, ki ga je imela najrajši. Z nekom deliti delčke sebe, svoje sanje in upanje, da bo nekoč vse tako kot si je zamislila. V mladosti je prevelikokrat doživela, da lahko le ena slaba odločitev odigra veliko vlogo in zaključi tvoje življenje, s tem pa za nekaj časa v fazo mirovanja postavi življenja tudi vseh drugih oseb okoli tebe. Vsakdanjike jim tako naredi težke in turobne. Čas, ki pa ga potrebujejo, da se postavijo nazaj na noge in se ponovno odprejo pa ne mine tako hitro. 

Iz spominov jo je predramil njegov deroč pogled. Pogled, ki je bil poln ognja in hkrati zavit v mračno tančico razočaranj in obžalovanj. Nekaj trenutkov ga je lahko gledala, nato pa je pogled spustila in globoko vdihnila. Včasih se počuti, da je svobodna ptica, ki nikoli ne bo ujeta...  Pa vendar se vsakič znova, ko ga vidi bolj in bolj zaveda, da je bolje, če svoja čustva prizna, si jih dovoli čutiti. Saj bolj ko se jim upira, močnejša postajajo.

Pa vendar jo je na smrt strah. Rada bi mu že danes med nastopom zavpila, da ga pogreša. Da je edini, ki jo pomirja. Da ne razume, kaj je šlo že v dveh poskusih narobe in da je verjetno propad zveze, le v njeni glavi. Rada bi mu povedala, da je od vseh ljudi, ki jih pozna on tisti, ki jo navdihne in nasmeji, hkrati pa spravi v jok, ko je sama v svoji sobi. Toliko čustev, ki drvijo po njenem telesu, ko ga vidi, jo spravijo ob zdravo pamet in tega se boji. Težko pokaže ranljivost in odvrže maske, ki se jih je naučila nositi z leti... 

Hkrati pa so vsi ti strahovi nekaj najbolj enostavnega dokler ni resnični strah to, da bi ob vseh teh njenih besedah izrečenih na glas izraz na njegovem obrazu ostal isti, brezizrazen...

Pesmi je bilo konec, v dvorani je sledilo glasno ploskanje in še zadnjič je ujela njegov pogled, ki je ujel le njo. No... vsaj rada si domišlja, da je bil nasmeh in žar v očeh namenjen njej. 

I am to scared to say things worth saying...