'You can close your eyes to the things
you don't want to see,
but you can't close your heart to the
things you don't want to feel.'
Solze so mu tekle po licih, kot da jih je zdrževal predolgo. Smrt. Trpljenje. Izguba duše. Občutek izčrpanosti. Praznina. Steklen pogled.
Mladim fantom nikoli ni bilo dovoljeno, da bi premočno izkazovali svoja čustva. Za vsako pretirano čustvovanje je ponavadi sledila kazen. Na načine '' Ne jokaj! Bodi močan, saj si fant! '' ter '' Poglej, vsi te gledajo! Fantje svojih čustev ne kažejo: potlačijo jih, vdihnejo in pozabijo. '' so zgradili nekakšne zidove, ki so bili ponavadi višji in višji z vsako rano, ki so jo prejeli. Dokler se s časom niso naučili prekriti resnico, jo zamenjati z blažjo obliko čustev, ki so v okolju socialno in družbeno zaželjena...
Pa vendar je bil njegov jok, nekaj najbolj zadušljivega in hkrati na nek čuden način tudi nekaj najbolj pristnega, kar sem začutila v zadnjih dveh letih. Celoten prostor je vibriral. Univerzum je kričal po krivici. Po nepredvidljivi življenjski usodi, ki se lahko začne ali pa konča le v trenutku, v sekundi. Toliko trpljenja, ki se je stiskalo in se plast za plastjo nabiralo na stenah vežice, v kateri je počival njegov oče.
Have you ever missed someone so much that even the thought of them made you burst into tears?
Trpljenja ni mogel zadržati. Oklep se je porušil, vse rane so se naenkrat odprle... Jokal je. Jokal. In jokal. Ljudje so ga bodrili, mu z močnimi in upanja polnimi besedami govorili, da ni njegova krivda, da naj se sprijazni, da naj ostane močan moški. Pa vendar ga nihče ni objel, kot so objemali njegovi sestri. Stisk roke je bil vse kar je dobil. Izgubil pa ni le očeta. Izgubil je zaveznika. Izgubil je vzornika. Pravzaprav je izgubil, nekoga, ki mu je znal izkazati svoja čustva. Osebo, ki mu je brez zadržkov in pregrad lahko zaupal vse. Izgubil je prijatelja, ki si ga v času, kot je sedaj niti ni predstavljal, da ga bo.
Mladim fantom nikoli ni bilo dovoljeno, da bi premočno izkazovali svoja čustva. Za vsako pretirano čustvovanje je ponavadi sledila kazen. Na načine '' Ne jokaj! Bodi močan, saj si fant! '' ter '' Poglej, vsi te gledajo! Fantje svojih čustev ne kažejo: potlačijo jih, vdihnejo in pozabijo. '' so zgradili nekakšne zidove, ki so bili ponavadi višji in višji z vsako rano, ki so jo prejeli. Dokler se s časom niso naučili prekriti resnico, jo zamenjati z blažjo obliko čustev, ki so v okolju socialno in družbeno zaželjena...
Pa vendar je bil njegov jok, nekaj najbolj zadušljivega in hkrati na nek čuden način tudi nekaj najbolj pristnega, kar sem začutila v zadnjih dveh letih. Celoten prostor je vibriral. Univerzum je kričal po krivici. Po nepredvidljivi življenjski usodi, ki se lahko začne ali pa konča le v trenutku, v sekundi. Toliko trpljenja, ki se je stiskalo in se plast za plastjo nabiralo na stenah vežice, v kateri je počival njegov oče.
Have you ever missed someone so much that even the thought of them made you burst into tears?
Trpljenja ni mogel zadržati. Oklep se je porušil, vse rane so se naenkrat odprle... Jokal je. Jokal. In jokal. Ljudje so ga bodrili, mu z močnimi in upanja polnimi besedami govorili, da ni njegova krivda, da naj se sprijazni, da naj ostane močan moški. Pa vendar ga nihče ni objel, kot so objemali njegovi sestri. Stisk roke je bil vse kar je dobil. Izgubil pa ni le očeta. Izgubil je zaveznika. Izgubil je vzornika. Pravzaprav je izgubil, nekoga, ki mu je znal izkazati svoja čustva. Osebo, ki mu je brez zadržkov in pregrad lahko zaupal vse. Izgubil je prijatelja, ki si ga v času, kot je sedaj niti ni predstavljal, da ga bo.
In French you don't say ''I miss you.'',
you say ''tu me manques.''
- which means-
''You are missing from me.'' I love that.
Žalost. Melanholija. Obdobje v mojem življenju, ki ni bilo prijetno. Praznina, ki še danes ni bila zapolnjena. Ljubljeno osebo je težko izbrisati iz vsakodnevnih misli, ko se zavedaš, da so spomini, kjer živi vredni več kot vse zlato na svetu. Vendar čas celi rane, oddali preteklost in se pomika prosti prihodnosti. Ko pogledaš, je vsak dan podoben tistemu včeraj, pa vendar, ko se čez mesec zbudiš, si nekje popolnoma drugje. Čeprav niti ne veš, kako si prišel tja. Hodiš proti prihodnosti, in tvoja ljubljena oseba je s teboj- ponotranjena v samem jedru. Živi skozi tebe, te varuje, ter na nek način tako kot ti, komaj čaka, da se ponovno vidita. Vendar vse ob svojem času...
For you, a thousand times over...
Ni komentarjev:
Objavite komentar