Najbolj se ji je v spomin vtisnilo poletje, ko so bili še popolna družina. Ko sta z bratom našla pravo morsko zvezdo ter vsaj kakšnih ducat morskih ježkov, ko je bil njen heroj še živ, ko so skupaj do štirikrat dnevno hodili na sladoled, da so se ohladili... Pogrešala je tisto poletje. In zavedala se je, da nikoli ne bo več tako, kot je nekdaj bilo. Kajti, niso bili več popoln komplet, popolna družina.
Med njenim razmišlanjem se je tudi sonce skrilo za obzorje. Vdihnila je poletni zrak, se še zadnjič zazrla proti mestu, kjer je bilo prej sonce ter s težkimi gibi pospravila velikansko brisačo.
The sun will not always be there to keep us warm,
it, like all things, will die...
Zdelo se ji je kot, da ji del duše manjka. Kot, da še kmalu nihče ne bo zapolnil tiste praznine, ki jo na čase tako močno duši, da povzroča negativno razmišljanje. Vedno rajši se skrije za sarkazem in naveličano napada druge ljudi okoli sebe, da nebi prepoznali, kako strta je v samem jedru. Hrepeni po svobodi, hkrati pa hrepeni po nekom, ki bi jo odrešil...
Želi si svojo lastno pravljico, v kateri jo bo njen junak rešil in osrečil. Pokazal naj bi ji, da je svet lahko lep, če le iščeš lepe stvari. Vrnil naj bi ji upanje v boljšo prihodnost. Naučil naj bi jo ljubezni do tujih mest ter tujih ljudi, ki jo lahko naučijo veliko več kot katerikoli že znani prijatelj. Pomagal naj bi ji poiskati polovico njeno dolgo izgubljene duše.
Želi si svojo lastno pravljico, v kateri jo bo njen junak rešil in osrečil. Pokazal naj bi ji, da je svet lahko lep, če le iščeš lepe stvari. Vrnil naj bi ji upanje v boljšo prihodnost. Naučil naj bi jo ljubezni do tujih mest ter tujih ljudi, ki jo lahko naučijo veliko več kot katerikoli že znani prijatelj. Pomagal naj bi ji poiskati polovico njeno dolgo izgubljene duše.
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši