>> Halo? <<, sem zaklicala potiho, iz spoštovanja do tišine. Obrnila sem se in za trenutek nisem videla ničesar, ker mi je svetilko usmeril naravnost v obraz, ko pa je to ugotovil, jo je spustil. Nekaj sekund sem samo stala in čakala, da se mi povrne nočni vid, potem pa sem šla k njemu in sva stala vsak skupaj s svojim žarkom svetlobe v višini bokov, usmerjenim proti pokrajini okoli naju, in nič ni bilo videti tako kot podnevi.
Navadila sem se na temo. Ne spomnim se, da bi se je kdaj bala, a gotovo sem se je, zdaj pa se mi zdi naravna in varna in predvsem pregledna, ne glede na to, kaj vse se skriva v njej...
Nič se ne more meriti s svobodo in prostostjo telesa, brez določene višine, brez dokončne razdalje, kajti tega v temi ni. Je samo velik prostor, v katerem se lahko premikaš.
Spoznala pa sem, da se ne bojim teme v njegovi bližini, niti ko sama samcata tavam v njej. Mogoče sem postala v njej bolj varna, kot kjerkoli drugje na svetlobi. Mogoče pa sem spoznala, da se ne rabim zanašati na nikogar? Ne rabim biti odvisna od nikogar. In očitno je skrajni čas, da se preobrazim.
I am so tired of people needing a reason for doing
everything in their lives. Do it because you want to.
Because it is fun. Because it makes you happy.
Stala je na vrhu pečine in zavpila na vso moč. Svoj glas je dobro slišala, a bilo je kot bi prihajal od nekod drugod, iz velikega prostora, kjer so peli ptiči, ptičji krik iz tišine, in za trenutek je bila popolnoma srečna. Njene prsi so se širile kot meh pri harmoniki in vsakokrat, ko je vdihnila, so prišli izven nje čudoviti toni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar