Can we ever get rid of the what´s and the if´s,
that doubts that exist in our minds?
Oboževala jo je. Ko je bila pozimi popolnoma na tleh, jo je ona, kljub svojim problemom vsak dan znova nasmejala. Dnevi z njo ob strani so bili lahkotnejši. Bili so znosnejši in na čase tudi veseli. Bitka preživetja iz dneva v dan, telefonski pogovori dolgo v noč, izkoriščen čas le za pozitivno razmišljanje... Vse to se je naučila od nje.
Nikoli ni hotela verjeti, da bi bila ista oseba lahko odgovorna za slabe stvari, ki so se pozneje dogajale v hiši. Kraja dragocenih stvari svoje matere, ki so izginile, ravno ko je bila ona pri njej na obisku. Z vsemi močmi jo je branila pred svojo materjo, jo zagovarjala in verjela vanjo, ji zaupala. Zavedala se je, da je ne sme obsojati in zavedno nanjo kazati s prstom. Dokler svojega zločina ne prizna, je ne sme obtoževati. Navsezadnje niti ne ve, kaj naj ta kraja pomeni? Velik zločin?Manjši? Skoraj neviden?
Očitno je odvisno od posameznika in njegovih načel. Sama ve, da bi ji lahko odpustila vse, čisto vsako neumnost... Le če bi bila odkrita in javno priznala svojo krivdo. Vendar njena mati, na vse skupaj gleda iz nekega popolnoma drugega zornega kota. Navsezadnje so tiste stvari pripadale njej, ji nekaj pomenile, jo povezovale s preteklostjo, jo vlekle naprej, ji morda dajale upanje za boljšo prihodnost...
Misli je imela razdvojene med pravico in prijateljstvom. Vendar je globoko v sebi že dolgo vedela, za kaj se je odločila. Prijateljstvo temelji na zaupanju in pri njej, ga je skozi splet okoliščin, izgubila.
Sometimes we expect more from others,
because we would be willing to do
that much for them.
Ni komentarjev:
Objavite komentar