petek, 24. februar 2012

čemur se upiraš, vztraja.

Naj bo preteklost še tako težka, danes lahko vedno začnemo znova.
Razumem, da nisem obsojena, da ostanem v preteklosti. Seveda je preteklost del mene in morda mi bo lažje razjasnila, kdo sem in me navdihnila. Toda samo od mene je odvisno ali mi bo preteklost služila kot cement ali kot odskočna deska. Lahko izberem, da bom igrala žrtev in to tudi ostala ali pa preprosto spremenim scenarij in postanem junakinja.
V življenju te venomer hočejo oceniti, te popredalčkati in ti povedati, česa si sposoben in česa ne. In važno je, da nikomur ne dovoliš da bi te omejeval ali označil kot žrtev ali ujetnico samega sebe.

what if we are meant to be superheros?


V valu njenih premlevanj, je mati tlesknila s prsti in  ji pomignila, naj odide do terase ter vzame kozarca, ki sta bila postavljena na mizi. Mati  pa je prijela vrč z svežo narejeno limonado in odšla do terase, kjer je bila postavljena skromna mizica s štirimi ležalniki. Obe sta se namestili v ležalnika in se nastavili tistim zadnjim sončnim žarkom, ki se ponujajo to jesen.
Ko je  zamižala in se prepuščala toplemu božanju sonca, jo je njena mati zaskrbljeno opazovala. Opazovala je njeno brezizrazno mimiko obraza, medtem ko je srkala limonado.
˝Boli? ˝ Pogledala jo je  z bolečino v očeh, potem pa odvrnila pogled.
˝ V srcu mislim! ˝je nadaljevala mati...

Ni komentarjev:

Objavite komentar