One of these days I am gonna say
what needs to be said and not give a shit
what people think.
Nihče ne govori več resnice. In prav v tem trenutku ne znam razložiti kaj čutim v sebi. Vem, da nisem srečna, vendar hkrati nisem niti žalostna. Ujeta sem nekje med vsemi temi čustvi, kjer se počutim popolnoma prazno.
Nikoli se ne bi znala ničesar dotakniti s polovico svojega srca, zato sem rajši ostala brez vsega, kot da se zadovoljim z nečim, kar me ne bo izpopolnilo v tisti smeri, ki si želim. Tako ali tako, pa nikoli ne moraš pričakovati vsega od nekoga, ki ti nima ničesar za ponuditi, saj se niti sam ne zaveda, kaj dejansko hoče.
Sama mu svojih čustev nisem nikoli razložila, ostala sem tiho zaradi mnogo spominov, stvari, naklučij, dragih oseb, strahu... Vendar nisem želela ničesar od njega, hotela sem le, da je prisoten. Da ne odide, kot to počnejo drugi. Kadar sva se pogovarjala o vsakdanjih stvareh sem začutila, kako dolgo ga že čakam... Zaupala sem mu, vendar je tako kot vsi ostali, to moje zaupanje zavrgel brez sramu. In vendar, nama po njegovih besedah niti ni usojeno, da bi karkoli kadarkoli sploh imela. Vendar vidim, da se ne zaveda da
˝No one falls in love by choice, it is always by chance.˝ In on je svojo zavrgel, sedaj pa se lahko ponovno vrne k dolgo izgubljeni priložnosti ter jo osvoji. Morda mu bo pa tokrat usoda le namenjena, kot pravi sam. Kajti sama, na žalost, ne zmorem vržti kovanca in v trenutku izklopiti svojega srca.
This is not what I need, so
I am leaving all the pieces how they fell
so goodbye, Agiž
Ni komentarjev:
Objavite komentar