mmmm,
It´s just that I don´t want to be somebody´s crush.
If somebody likes me, I want them to like the real me,
not what they think I am.
And I don´t want them to carry it around inside...
I want them to show me, so I can feel it too.
Včasih bi rada postala metulj, da bi lahko preprosto odletela stran. Poletela v nebo! Imela bi prelepa turkizna krila, s polnimi srebernimi pikicami ob strani, ki bi se v soncu svetlikale... fantazeram spet :)
Kako jo pogrešam, kako pogrešam najine psihološke pogovore, ki sva jih imeli med zimskimi počitnicami. Veliko časa sva le preležali na postelji in se pogovarjali, medtem ko so vsi spali. To zimo sem bila popolna čustvena razvalina. Vendar mi je v samo eni noči dala zagon in moč, da sem se odločila nehati izčrpavati svoje srce in iti naprej. Svobodno vzleteti, kot metulj.
Kako ironično je, da je tisto noč komaj vstopila v moje življenje pa se mi je ob odhodu zdelo, da bo delček mene odšel z njo. Del moje svobode, bo postal ujet...
Poleti, če bom le lahko si bom dali narediti poleg svojega tatooja, še enega majhnega metulja, ki me bo spominjal na usodo, svobodo, moč... ter seveda na njo.
S pomladjo roditi se, z vrtnico umreti,
lebdeti v zefiru nad sijem dobrav;
na roži, ki v zori se ziblje, sedeti
v opoju svetlobe, v omami vonjav;
še mlad si otresi s krilc prah v višave
neba izpuhteti kot rosica s trave-
glej, to je usoda metulja, le to.
Kot želja je, ki le na pol porodi se,
se vsega dotakne, a ne poteši se,
In slednjič se vrne iskat slast v nebo.
Hvala ti, Tajda
Ni komentarjev:
Objavite komentar