Would you lie with me and just forget the world?
Ležala sta tesno objeta na kavču v dnevni sobi. Oči sta imela uprte v televizor, ker naj bi spremljala nogometno tekmo. Nje tekma niti malo ni zanimala, všeč ji je bil le občutek ko je le v kratki majici in spodnjih hlačkah ležala tesno stisnjena k njemu. Glavo je imela naslonjeno na njegove prsi in noge prepletene med njegove. Pogled ji je od televizorja stalno uhajal k njegovim ustnicam. Potiho si ga je želela, vendar ni imela poguma, da bi si ga preprosto uzela. Trenutek je minil in njena sla po njem je ostala nepotešena.
Poljubil jo je na lase in v tistem kratkem trenutku je začutila, da ga počasi izgublja. Njegova naklonjenost je bila iz dneva v dan manjša in vsa tista rutina, ki se jo je na smrt bala je postala resnična.
- You should have thought twice, before you let it all go...
Fotografiral je vojne, boje, morilske napade in nasploh samo smrt. Pogosto je v objektiv ujel drobce usahnjenega življenja in bitk, ki so bile obsojene na propad.
Nekega dne se je v Afriških državah ustavil, da bi fotografiral državjanjsko vojno dveh plemen, vendar je namesto tega prišel na kraj poln strohnenih teles. Lobanje žrtev so bile zložene ena na drugo, da so iz daljine ustvarjale nekakšne templje smrti. Žene teh padlih mož in sinov, so v upanju iskale svoje svojce po suhih pokrajinah, da bi jim lahko namenile dostojen pogreb.
Neka objokana domačinka se je približala fotografu in mu pokazala sliko svojih treh otrok in moža. V njemu neznanem jeziku mu je hotela povedati, da naj poskuša najti lobanje njenih otrok, ker naj bi imel kot poklicni fotograf ostro oko. Bil je začuden in hkrati prestrašen nad njenim početjem... Naključno je vzel prve štiri lobanje iz vrha in jih podal domačinki v roke.Predal jih je s popolno samozavestjo in prepričanjem, da so ravno te lobanje tiste prave. Ona jih je nato zavila v rdeč prt in se mu zahvalila za njegovo dobroto.
Fotograf je vedel, da je bila vse to le predstava za žalujočo gospo, ki je nujno potrebovala upanje. Kako bi lahko preprost človek vedel, čigava lobanja je katerakoli izmed njih? Kako bi lahko prepoznal človeka le s pogledom na človeško lobanju? Navsezadnje so bile vse skoraj enake.
Vendar je ženska potrebovala vero, da bodo njeni svojci dobili dostojen pogreb in s tem možnost po večnem življenju v nebesih, ne le v njenem srcu. In za to odlično igro je bila lahko hvaležna le fotografu.
- Do something right and nobody remembers, do something wrong and nobody forgets.
Namen tetoviranja ni lepota, temveč sprememba. Skozi zgodovino mnogi privrženci kulta v starem Rimu ter pri sodobnih Maorih ponujajo svoje telo kot žrtev, prenašajo bolečino, da se polepšajo in postanejo nekdo drug. Kljub zloveščim svarilom, ki prepovedujejo vrezovanje v telo, je v sodobnem času tetoviranje postalo iniciacija, ki jo poznajo vsi, od vzornih najstnikov do najhujših narkomanov in gospodinj iz predmestja. S tetoviranjem ljudje svetu sporočajo, da imajo svoje telo pod nadzorom. Omamen občutek nadzora nad telesno preobrazbo je mnoge tako zasvojil, da spreminjajo telo s kozmetičnimi operacijami, pirsingi, pretirano športno aktivnostjo, steroidi, celo z bulimijo in operacijami spola. Človeški duh si navsezadnje želi gospodovati telesni lupini...
- I´m thankful for the people who never left.
Ni komentarjev:
Objavite komentar